Komentar / TEŠ 6 2024

dr. Bogomir Kovač

20. 9. 2024  |  Mladina 38  |  Ekonomija

TEŠ 6 in slovenski energetski sistem sta čudovita zgodba slovenske postsocialistične tranzicije. V tej mladi in ambiciozni državi razkrivata vso navlako politične izprijenosti in ekonomsko nesposobnost vladajočih struktur. Energetika spada med najbolj državotvorne sektorje, pomeni temelj gospodarskega razvoja. Električna energija je hkrati ena najpomembnejših javnih dobrin, brez nje ni ne socialne ne politične stabilnosti države. Danes vemo o razvpitem in škandaloznem projektu bloka 6 Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) in zadregah Premogovnika Velenje (PV) domala vse ter hkrati malo glede dilem in izsiljenih rešitev. To velja tudi za sedanjo napoved ad hoc institucionalnih sprememb in njunega zapiranja v stari maniri političnih zaletavosti in interesnih lobijev. Vrednost tega projekta in posledice njegovega ukinjanja so za Slovenijo na čelu razvojnih zablod. Delovanje TEŠ 6 je namreč za energetsko stabilnost in varnost države nujno in ključno. Ponovno razkrivanje preteklih grehov in neodgovornosti nam na tej prelomni točki ne pomaga dosti. Pomembneje je iskanje poti, kaj in kako priti do vsaj srednjeročnih optimalnih rešitev glede stroškov in tveganj. Energetskih in ekonomskih, ekoloških in socialnih. V apologiji zgodovinskih tragedij in fars med spočetjem in smrtjo TEŠ 6 očitno ni razlik.

Energetski sistem države je pred desetletji kazal vzorno podobo, podedovano iz socialističnih časov. Komunistični režimi so vedno zvesto povezovali elektrifikacijo s hitro industrializacijo in gospodarskim razvojem. Tu med stalinistično doktrino in jugoslovansko samoupravno digresijo ni bilo razlik. Tretjinska struktura električne proizvodnje je bila vzorna (vodne in termoelektrarne, NEK), omrežje in distribucija tudi. TEŠ je bila s svojimi bloki in premogovniškim zaledjem običajna »evropska« navezava, obe postrojenji sta bili glede na tehnologijo celo nadpovprečni. Zamisel TEŠ 6 kot tehnološko posodobljena zamenjava zastarelih blokov se je zdela po letu 2000 smiselna nadgradnja energetskega sistema. Zalomilo se je drugod. Projekt je zorel ob travmatični menjavi politične oblasti leta 2004 in delitve energetske pogače med politično desnico in levico (razpad Elesa na HSE in GEN). Tu smo izgubili izhodiščni državni upravljavski kompas. Potem so projekt neposredno krojili interesi lokalnih šaleških vplivnežev, ki so spletli pravo mafijsko mrežo vse do vesoljne Ljubljane. Tako je projekt izgubil svoje ekonomske temelje. In na koncu se je Slovenija po vstopu v EU zapletla v sistem neoliberalne liberalizacije evropske energetike in nove religije razogljičenja. Tu se je slovenska energetska politika dokončno izgubila.

Projekt TEŠ 6 smo zaključili z 1,4 milijarde vredno investicijo, z botrstvom Janševe in Pahorjeve vlade, zimzelenim Lahovnikom, amatersko pogodbo s francoskim Alstromom in domačimi priskledniki. Od samega začetka so ga vodili bolj zasebni kot javni interesi, hitro je postal zaradi finančnega obsega, energetske pomembnosti in načina vodenja ireverzibilen projekt, vse do danes. Sprva je vsem deležnikom še uspelo prikriti svoje rabote, potem je po letu 2012 nastopilo desetletje razčiščevanj in Hanžkovih razkritij vseh mogočih goljufij. Toda obveljalo je stališče, da je projekt zrasel na konsenzu stroke in politike. Vmes so se dramatično zaostrili zunanji pogoji poslovanja TEŠ, nesposobni ministri petih vlad so pozabili na zaščito pred vedno dražjimi emisijskimi kuponi in omilitve državnih pomoči, tudi na ugodnejše refinanciranje projekta. Po letu 2022 smo doživeli energetsko krizo, dramatična cenovna in poslovna nihanja energetskih družb. Evropske zamejitve (kuponi, državne pomoči) in novo domače slepomišenje (glede zapiranja PV, ekonomike TEŠ in prestrukturiranja regije SaŠa) so privedli do (ne)pričakovane krize HSE. In vlada rokohitrsko ponudi nove improvizirane rešitve.

Interventni zakon je brevir izvršenih dejstev in novih izsiljenih ukrepov v plejadi nepovezanih programov za 200 milijonov evropskih sredstev do leta 2027. Temu v tej deželi pravimo izziv. Vladni predlog predvideva izločitev obeh družb iz HSE na SDH kot posebno termoenergetsko državno podjetje. SDH bi po novem skrbel za pokrivanje izgub, okoli 150 milijonov na leto, pravijo, bojda na račun dobičkonosnih energetskih podjetij. TEŠ se iz primarno energetske družbe z ogrevanjem kot stranskim produktom prelevi v oskrbovalca toplote za regijo. Proizvodnja elektrike je po novem nujna postranska dejavnost. To je najprej tehnološki in potem tudi ekonomski nesmisel. TEŠ večino stroškov naredi z emisijskimi kuponi, stroški premoga za TEŠ 6 so prihodki PV, v vezni posodi skupne bilance odvisnih družb HSE se prekrivajo. Če bi ponovno združili HSE in GEN-I v skupno državno podjetje, bi to počeli še toliko lažje. Kje in kako naj bi izgube pokrival SDH, ostaja skrivnost vladnega razodetja. Ekonomika novih energetskih manevrov države ponuja več problemov kot rešitev. Energetsko se igramo s stabilnostjo sistema, ekonomsko s prelaganjem stroškov, eksistencialno ogrožamo regijo. Spet so v ozadju improvizirani izračuni, nikjer ni nobene prave strategije in realne politike prestrukturiranja energetskih družb in regij. Še manj je možnih pogajanj z Brusljem glede smiselnosti emisijskih kuponov.

Predvidene vladne rešitve so nov energetski in ekonomski polom. Oportunitetni stroški zapiranja so višji od racionalnih alternativnih rešitev. Toda politično so reči jasne. Odgovorni vladni vrh (Golob, Kumer …) prihaja iz energetske družbe GEN-I, tja se verjetno po letu 2026 tudi vrača. Zato želi ohraniti njegovo zdravo poslovno jedro. Skrbno odmerjen projekt reševanja TEŠ, PV in regije bo hkrati zameglil prihajajoči referendum o NEK 2, ki je ključni razvojni projekt GEN-I in države. Golob in Janša sta tukaj že v koaliciji. Bog se nas usmili, pomagati očitno ne sme ali ne (z)more.