Komentar / Isto besedilo

Heni Erceg

20. 9. 2024  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Ugledni analitiki in analitičarke z desnega političnega pola imajo zanimivo navado, da se nasprotnikov režima lotevajo z »žaljivko«, da »ves čas pišejo isto besedilo«. Pod tem razumejo prekletstvo pomanjkanja hrvaštva, kar je nekaj takega kot manko življenjsko pomembnega organa ali – še huje – odsotnost najosnovnejše inteligence. Seveda ni težko ugotoviti, zakaj jih tako moti to ves čas isto besedilo, ki ga pišejo domnevni Jugoslovani – prav to naj bi se skrivalo v ozadju te žaljivke in je seveda znak za nevarnost – saj gre za hude frustracije teh dam in gospodov zaradi greha lastnega konvertitstva. Tisti, ki danes povsod okoli sebe vidijo vampirje jugoslovanstva, so bili namreč sami verniki komunizma, v varnem zavetju fakultetnih in drugih sinekur, kjer so preživeli celo vojne dni, nato pa so obrnili plašč po vetru, retuširali svoj življenjepis in postali zanosni nacionalistični bardi. Čeprav izhajajo iz odvratnih naci pozicij, imajo prav, ko nekaterim od nas očitajo pisanje vedno istega, kritičnega besedila, vendar pri tem zavestno zanemarjajo, da bi bilo v državi, ki že tri desetletja uveljavlja nacionalistično histerijo na robu nevarnih, fašističnih pojavov, kar je vrhunec doseglo z okrepitvijo vlade HDZ s profašističnim Domovinskim gibanjem, karkoli drugega laž in olepševanje.

Kaj imajo torej s promocijo nenehnega sovraštva do srbske manjšine, ki ga širi vladajoča elita skupaj s svojimi pouličnjaki, neobstoječi Jugoslovani, tisti, ki se jim očita, da ves čas pišejo isto besedilo in s tem spodkopavajo temelje te prečudovite demokratične države? Verjetno bi med Jugoslovane zlahka uvrstili butastega župana Sinja, ki komajda sestavlja besede v stavke, brez težav pa prepove razstavo tradicijske folklore Srbov na Hrvaškem. Model, ki bi bil v boljših časih lokalni pavliha, pri tem krši celo zakone, saj zakonsko nima pristojnosti za prepoved česarkoli v katerikoli galeriji, muzeju, gledališču. Tako se je odločil, ker je razstavo deloma financiral Srbski narodni svet, izdajatelj tednika Novosti, ki »spodkopava temelje države in domovinske vojne«. Žal se direktorica sinjske galerije prepovedi ni uprla in razstave ni bilo.

Ali: dolgojezični varuhi naroda zahtevajo odpravo že tako bornega financiranja kulturne prireditve Fališ v Šibeniku, češ da »promovira jugoslovanski jezik« in da gre za provokacijo. Iz Fališa so desničarjem, ki so svojo kulturo zasnovali na televizijskih žajfnicah, smelo odgovorili, da »morilske ideologije iz preteklosti niso spremenile obraza, le masko so si nadele, zato je dovolj neznaten sociopolitični premik, da se iz prefinjeno zapakiranih ’populističnih’ različic vrnejo k svojim temeljem – ustanavljanju taborišč in likvidiranju«.

Ali: mesto Korčula se je pripravljalo na praznovanje 80. obletnice osvoboditve otoka izpod fašizma, prireditev je finančno podprla mestna oblast, pokrovitelj pa naj bi bil predsednik republike. Na slovesnosti naj bi nastopil pevski zbor iz Črne gore, ki ima na repertoarju tudi partizanske pesmi. Hm, naj bi, vendar ni. Večinoma ženski pevski zbor se je nastopu odpovedal zaradi nenavadnega pritiska braniteljev in napovedi protestov, ker so v devetdesetih letih Črnogorci rušili Dubrovnik. Res so ga, toda kateri Črnogorci? Partizani? Mogoče tisti črnogorski, ki so pred 80 leti mukoma osvobajali Korčulo? Tisoče korčulskih partizanov je padlo v tisti vojni, na otoku pa stoji tudi spomenik poveljniku 26. divizije NOVJ, Črnogorcu Nikoli Martinoviću, ki je padel med osvobajanjem Korčule izpod fašistov.

Prav klavrn je bil popoln molk stranke SDP, še hujša pa odločitev predsednika države, da se odpove pokroviteljstvu nad slovesnostjo, in izostanek odziva na imbecilni transparent na korčulskem stolpu »Korčula hrvaška, nikoli partizanska«, na ekstremistične grožnje radikalne desnice in navsezadnje na protipravno zahtevo policije, da ljubiteljski pevski zbor iz Črne gore pridobi delovna dovoljenja. Ne gre torej za posamezno nasilno dejanje, ampak za sistemsko nasilje.

Ali: koncentracijsko taborišče Jasenovac po naročilu ministrice za kulturo po odstopu resigniranega dosedanjega direktorja te javne ustanove preureja spletno stran, ki naj bi odslej »širila vednost o holokavstu nad Judi, genocidu nad Romi in ’množičnih zločinih’ nad Srbi«. Cinični revizionizem je poskrbel, da se genocid nad Srbi – ki so bili med 80 tisoč ubitimi v večini – ne sme več omenjati, ker se tako »širi vednost«, za kar bo v prihodnje poskrbela nova direktorica Jasenovca, sicer bivša svetovalka v uradu predsednika vlade.

Vse to so samo drobci odvratnih vsakodnevnih primerov profašističnega divjanja različnih desničarjev, ki z grožnjami in nasiljem poskušajo arbitrirati na polju kulture in jim, kot vidimo, uspeva preprečevati prihod umetnikov iz držav nekdanje Jugoslavije, vseh po vrsti nevarnih Jugoslovanov, ki bi radi na Hrvaškem poveličevali partizane in antifašiste. In kaj sledi? Prepoved prestopa meje protirežimskim umetnikom, kakršna velja v Srbiji, ki ima seznam nezaželenih? Te žandarji na meji s Hrvaško bodisi zavrnejo ali pa jih ure in ure maltretirajo, kot so nedavno pevko Severino na mejnem prehodu Bajakovo.

To je torej odgovor tistim z začetka zgodbe, zakaj isto besedilo leta 1993, 1994, 1995 in 30 let pozneje. Zato, ker se hrvaška ni premaknila z mesta, ker je gospodarsko in demografsko uničena in vkopana v ideologijo radikalnega nacionalizma. Kot družbene normalnosti.