Komentar / Evropska prihodnost

dr. Bogomir Kovač

27. 9. 2024  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Izhodiščna predstavitev nove evropske komisije (EK) za obdobje 2024–2029 razkriva tri spoznanja za naš politični prostor. Najprej ponuja dokaz politične premetenosti dosedanje in nove predsednice Ursule von der Leyen. Instrumentalizacijo ženskih kvot je vešče izkoristila za svoje politično trgovanje. Nova, konservativnejša EK bolj ustreza njenim interesom kot evropskim, ekonomsko je šibkejša in politično bolj militantna od dosedanje. Na drugi stani »evropska vlada« brez prave konfederalne politične države in učinkovitega usklajevanja ekonomskih politik ne more zagotoviti želenega razvojnega preboja, kar zadeva globalno konkurenčnost in geostrateško varnost. In nazadnje je Slovenija v političnem pokru zamenjave predlaganega komisarja s kandidatko otežila prvo imenovanje EK. Očitno nismo doumeli evropske politične dramaturgije glede spolnega uravnoteženja, čudežnih kompetenc in trgovanja z resorji. Širitveno področje se zdi v Ljubljani bruseljski Olimp, dejansko pa smo dobili težak in sila tvegan resor. Širitveni proces v resnici poglablja politično in razvojno divergenco EU. Zato je prej težava kot sistemska rešitev, z nami vred.

Nova in stara predsednica Ursula von der Leyen je danes nedvomno najvplivnejša evropska politična figura, po Delorsu verjetno najmočnejša voditeljica komisije. Ko se je leta 2019 po zapletenem političnem kupčkanju pod pokroviteljstvom Merklove in Evropske ljudske stranke (EPP) prvič zavihtela na to funkcijo, ji nihče ni prerokoval dolge in uspešne politične kariere. Toda izkazala se je za delovno in prilagodljivo, samosvojo in preračunljivo političarko, ki z ledenim nasmehom trdoživo melje nasprotnike. Med pandemijo je kot krizni menedžer delovala izrazito avtokratsko in samovoljno. Škandalozno pogodbo s Pfizerjem o cepivih je podpisovala mimo demokratičnih postopkov, na škodo držav članic. Podobno je oktobra 2023 Netanjahujevi vladi obljubila brezpogojno podporo mimo stališč zunanjih ministrov članic EU. Očitno pri vodenju EK rada prekorači pristojnosti, se ne meni za kritike, moralno nedoslednost pa teši z ideološkimi opleski. Njen politični vodič »Evropska izbira« za novo mandatno obdobje 2024–2029 je dober dokaz tega.

EU, pravi, ni zgolj politični projekt ali ekonomski konstrukt, je naš dom, unikaten po svoji podobi in enoten v svoji različnosti. V tej mešanici upanja in želja, dvomov in skrbi, nestabilnosti in nevarnosti ponuja domačijsko vero v skupne evropske vrednote, robustnost demokratičnega centralizma in čudežno sposobnost gospodarskega preboja. Evropa je tu pred množico izbir, od varnosti do konkurenčnosti, od podnebnih sprememb do socialne pravičnosti. EU lahko postane nov popek sveta, venomer ponavlja, če bo delovala skupaj in enotno. Toda kako naj EU deluje hitreje, bolj fokusirano in učinkoviteje, usmerjena hkrati k ljudem in velekapitalu? V kakofoniji nasprotujočih si ciljev in dosedanjih strategij, tudi podprtih z denarjem in pokritjem EU, je veliko praznih besed in malo operativnih politik. Zdi se, da gre v Bruslju samo še za preživetje evropske plutokracije. Nova komisija je dobro ogledalo teh zadreg.

Von der Leynova si je najprej zagotovila podporo Nemčije in Francije pa vodilne EPP, Italijo je pomirila z razvojnimi poročili Lette in Draghija, druge je odpravila s trgovanjem s komisarskimi resorji. Najprej se je vešče znebila močnih notranjih nasprotnikov, recimo Vestagerjeve in Bretona, potem je mandate delila glede na politično moč v parlamentu. Komisija je veliko manj liberalna in bolj desničarska, žensk je manj kot moških, so pa dobile večino podpredsedniških mest. Politični prostor ob zmedenem Scholzu in šibkem Macronu je namenila lažje vodljivi srenji z vzhoda. Poljska je dobila ključni proračunski resor, protiruski Balti zunanjo in varnostno politiko, starima asoma Dombrovskisu in Šefčoviču je zaupala ekonomska resorja. Toda nekatere kadrovske izbire so groteskne. Avstrijskemu narodnjaku Brunnerju je zaupala notranjo politiko in migracije, italijanskemu neofašistu Fittu kohezijo in reforme, spornemu Madžaru Várhelyiju nenavaden resor za zdravje ljudi in koristi živali ... Še dobro, da vplivni evropski svet vodi izkušeni Portugalec Costa.

Slovenski donesek v komisarski sagi odraža domače stanje politične (ne)spodobnosti in diplomatske nedoraslosti. Najprej je tu sporna Golobova izbira, potem se je Vesel sam zapletel v Bruslju s trženjem napačnih resorjev. Nazadnje smo v šlamastiki zavajanja in tudi laži glede nekakšnega bruseljskega izsiljevanja in odstopov prispeli do Marte Kos in njenega političnega salta mortale. Zavlekli smo bruseljsko predstavitev komisije, Kosovi pa v tvegani igri bruseljskih interesov grozi celo politični odstrel. Doma smo se natezali okoli pomembnosti resorjev, kot da v Bruslju rešujemo Slovenijo, ne pa delujemo v imenu EU. Vseeno smo dobili, kar smo si zaslužili, in to celo razumemo. Vračamo se na odpisani Balkan, da končno združimo, kar smo nekdaj prvi razdružili. Potem naj bi tlakovali pot Ukrajini in Moldaviji, morda segli tja do Tbilisija, kot želi von der Leynova, da bi dokončali evropsko zadrgo Rusiji in pokončali Putina. Vmes bi seveda obnavljali zmagovito Ukrajino in še kaj. Politična širitev in hkrati želeno ekonomsko poglabljanje EU sta že tri desetletja nerešljiv gordijski vozel. Prva povzroča fragmentacijo, za drugo je nujna centralizacija. Toda to je stara bruseljska anatema in politični pokop kogarkoli, ki bi jo razkril. Torej tudi past za našo Marto Kos.

V novem mandatu ima von der Leynova več političnega prostora zase, manj ga ima EU. Njen svet je še vedno neoliberalen, toda tudi vedno bolj nacionalističen. Od tod se napaja naraščajoči desni populizem EU, umazane s krvjo politične nenačelnosti in očitnega spopada za ekonomsko preživetje. To je, žal, pravi domet nove EK in tudi usoda naše komisarke.