Komentar / Dezinformacijska čuda

Bernard Nežmah

4. 10. 2024  |  Mladina 40  |  Pamflet

Slovenski premier je nastopil na generalni skupščine Združenih narodov. Gledalci slovenskih televizij so gledali odločnega moža, ki tolče s pestjo po govorniškem pultu in poziva izraelskega vladnega predsednika Benjamina Netanjahuja, naj iz Gaze odpelje talce in konča vojno. Na publiko v domovini je pustil močan vtis. Kot igralec ali politik?

Kot prvi je ponovil gesto sovjetskega voditelja Nikite Hruščova iz začetka šestdesetih, ki pa je zaokrožila po vseh svetovnih medijih in je še danes v analih političnih kuriozitet. Golobove udarce dlani, ki so kot orkester spremljali njegov govor, veliki mediji niso zaznali. Ne francoski Le Monde ne ruski Itar-Tass ne britanski The Guardian o njih niso poročali. Prva dva nastopa slovenskega premiera sploh nista zabeležila, medtem ko je tretji odmislil teatralični nastop in povzel njegove besede Netanjahuju. Kot igralec torej ni segel dlje od lokalnega odra slovenske publike.

Kaj pa kot politik? Z izborom svojih besed ni dosegel ničesar - prvi mož Izraela, ne da ni končal vojnih operacij v svoji državi, ampak jih je še isti dan razširil na Libanon. Politična dejanja, ki se zapišejo v zgodovino, so tista, ki pripeljejo k mirovnim dogovorom, h končanjem spopadov in kriz. Nikita Hruščov ni samo udrihal s čevljem po pultu v palači ZN, ampak je skupaj z Johnom Kennedyjem končal eskalacijo med velesilama, ki je vodila v jedrski spopad.

Je pa prvi mož slovenske administracije sprejel na prijateljski pogovor šefa ameriške obveščevalne službe. Osrednji nacionalni mediji so ob tem objavili vest, da se je direktor CIE sestal z direktorjem SOVE. In kaj sta počela? Uradna poročila pravijo, da sta se strinjala, da službi odlično sodelujeta, in obenem še izmenjala stališča o aktualnih varnostnih razmerah na Zahodnem Balkanu, Bližnjem vzhodu, v Ukrajini in drugod po svetu.

Je to vest ali dezinformacija? Prvi človek največje ameriške obveščevalne agencije William Burns je prišel v Ljubljano zato, da bi izvedel, kaj šef slovenskih obveščevalcev Joško Kadivnik meni o vojnah po svetu? Potem pa da se je oglasil na kavi pri premieru Golobu, da bi poklepetala o Luki Dončiću?

Kdo bi temu verjel?

Urad Vlade za komuniciranje je letos skupaj z Ministrstvom za digitalno preobrazbo sklenil začeti kampanjo, s katero bo ozaveščal javnosti o tem, kaj so dezinformacije in kako jih lahko prepoznamo. Navodila državljanom so jasna: preveri vir informacije, če ni zadaj kak zakotni pisač, preveri avtorja, če ni sejalec zarot, preveri datum, novico preveri na portalih za preverjanje dejstev, bodi pozoren na vse vprašljive vire. Kaj pa informacije, ki jih širi domača vlada? - Vladni urad za komuniciranje ni izdal komunikeja, ki bi javnosti sporočil, da je vest o vsebini obiska šefa CIE pri šefu SOVE in premierju klasična oblika dezinformacije.

Po odstopu ministrice Emilije Stojmenove Duh njeno ministrstvo poroča o napredku pri razdeljevanju prenosnih računalnikih in navede spodbudno številko, da je tokrat prijavljenih nekajkrat več prosilcev od ponudbe. O prežvečeni škandalozni aferi pa velja reči še nekaj o njenem nastanku. Če vzamemo ministrico dobrohotno, lahko sprejmemo, da so jo vodili plemeniti nagibi, da bi s prenosniki pomagali najbolj revni mladeži. Toda, zakaj ni najprej objavila razpisa z določenim materialnim cenzusom, na katerem bi zbrala upravičence, nato pa bi za dano število kandidatov naročila nakup računalnikov? In bi ne bilo nobenih težav z odvečnimi napravami in ne iz tedna v teden spreminjanje pravil, kdo jih lahko dobi. - Očitno je šlo za korupcijo preoblečeno v humano gesto.

Iz Slovenske Bistrice so televizije prenašale apokaliptične prizore, ko domačini od sredi noči čakajo v stometrskih vrstah, da se vpišejo pri lokalnem zdravniku, potem pa jih je razgnala policija, ker je ob vesti, da so kvote popolnjene, med domačini izbruhnil bes. Ko so mediji in ljudstvo obrnili glas kritike na premiera, se je Robert Golob odzval kot učenec, ki ga dobijo pri prekršku: nisem kriv jaz, kriv je lokalni župan iz vrst opozicije!!! Res?

Kdo določa plače zdravnikov? Ti namreč številčno odhajajo na zahod in v druge institucije za boljše plačilo. In se vprašajmo: zakaj bežijo iz zdravstvenih domov zdravniki, ne pa zaposleni iz elektroenergetskih podjetij, kot so GEN energija, ELES, TEŠ in preostali? Tam so povprečne plače tja do štirih tisočakov, povprečne, ne za največje eksperte! Če na zdravnike piha s sapico domoljubnega odrekanja, je sam poprej kot elektro-direktor svojim delil sanjske službe. Ob tem še drobec: ko je v Ljubljani manjkala huronska številka osebnih zdravnikov, premier ni izjavil, to je problem ljubljanskega župana Jankovića, ampak je iz državne malhe vpeljal ekipe ambulant za neopredeljene.

Medtem pa je državna predsednica Nataša Pirc Musar organizirala forum o podnebnih spremembah, ki je opozarjal ne kataklizmo planeta, obenem pa pozival ljudstvo k lastnemu prispevku k predrugačenju življenjskega razsipniškega sloga zahodnjakov. Res pohvalno, a z drobno napakico. Dogodek je potekal na Brdu, na posestvu, kjer je nekoč kraljeval jugoslovanski predsednik Tito. Če je bila poanta, naj slehernik premisli, če naj bi uporabil raje kolo namesto avtomobila, ali stopil na lokalni avtobus etc., če naj poišče okoljsko bolj vzdržne alternative prevozov in bivanja, se je druščina razpravljavcev tja pripeljala z limuzinami. Od predsednice bi pričakovali vizualni zgled, ko bi na obisk Mongolije ne odletela z avionom, ampak se odpravila peš ter vmes objavljala potovalni blog.