4. 10. 2024 | Mladina 40 | Ekonomija
Komentar / Lajšanje bolečin
Proračun in plače so lepljive vrednosti, navzgor gredo vedno zlahka, navzdol pa le prek političnih barikad
Vlada in sindikati so konec septembra 2024, po domala dveh letih pogajanj, podpisali izjavo o skupni usklajenosti glede zakona o plačah in končnih korakih plačne prenove. Diplomatsko kuliso sta očitno potrebovali obe strani. Vlada za formalno potrditev uspešnosti svojega paradnega projekta, sindikati kot sidro za povišanje mase plač. In na političnem odru socialnega dialoga so javnosti dokazali in pokazali svoja prizadevanja za cankarjanski »narodov blagor«. Toda ne pozabimo. Izvorno je to komedija v štirih dejanjih. Dogovor in strinjanje glede »stopnje usklajenosti« bi lahko dosegli že v prvem dejanju, vsebinsko pa v drugem. Plače bodo višje, ugodnosti napredovanja lažje, vse skupaj za dodatno milijardo in pol. Zakon o skupnih temeljih sistema plač v javnem sektorju (ZSTSPJS) je finančno velika, toda vsebinsko prazna lupina. Dobili smo bolj oplesk prek nerazrešenih dilem glede dejavnosti in poklicev, plačnih nesorazmerij in variabilnega nagrajevanja. Zato bodo nove kolektivne pogodbe hiše iz kart, plačilo za nekajletno socialno premirje pa visoko. Prava vrednost in cena te plačne blasfemičnosti prideta tam po letu 2026.
Za zdaj imamo v rokah krovni dogovor o zagotavljanju sredstev za prenovo (zvišanje) plačnega sistema. Njegov temeljni kamen je uresničena zaveza iz koalicijske pogodbe in sindikalnih zahtev, da vstopna osnovna plača javnega uslužbenca ne bo nižja od minimalne. Od tod dalje se vzpostavlja sistem 67 nagnetenih plačnih razredov s triodstotnim razponom plač. Dobili smo torej prenos nove plačne lestvice na obstoječe plačne razrede z dodatkom zgornjega, z zavezo letnega usklajevanja glede na inflacijo. Višje osnovne plače zvišujejo vse druge v hierarhiji plačnih razredov, seveda največ zgoraj in manj spodaj, zato pa bodo prvi dobili povišanje prej kot drugi. Takšna je enakost v vsaki Orwellovi živalski farmi. Najvišja odstotna povišanja so brez posebnih ovir dobili državni funkcionarji, le izplačila bodo šele po letu 2026. Imamo tudi mehaniko napredovanja za en plačni razred vsaki dve do štiri leta delovne dobe, desetina uslužbencev bo lahko preskakovala za dva. Kdor v javni službi čaka Godota, dočaka povišanje, šteje dolgost zaposlitve in ne učinek.
In podobnih zgodb še ni konec. Združili smo redno delovno uspešnost s tisto za dodatno delo, da bi poenostavili sistem. Težava je, da ne vemo, kako meriti in izpeljati variabilno nagrajevanje. Spet imamo administrativne meje izplačil za uspešne (30 odstotkov osnovne plače), nimamo pa orodij za odločanje. Če je to avtonomna presoja nadrejenih, bomo hitro doživeli vihar nenagrajenih zaradi plačnega voluntarizma. Podobno velja za presojo, da ob prvi zaposlitvi javnega uslužbenca na deficitarnem delovnem mestu lahko povišate izhodiščno plačo do deset razredov. Avtonomija formalnega odločanja je eno, prevzemanje odgovornosti nekaj drugega. Konformizem je v javnem sektorju prevladujoča logika, zato odstopanja niso zaželena. Tu so pred desetletji pri plačni diferenciaciji klonili celo komunisti.
V ekonomskem svetu čudes nobeno kosilo ni zastonj in tudi plačno stane. Vlada ni postavila omejitev možnega povečanja mase plač, zato je dobila seštevek. Ta znaša za dosedanji pogajalski izkupiček plačnih pravic dobrih 1,4 milijarde evrov, po končnih usklajevanjih bo najverjetneje blizu dveh. Porazdelitev tega bremena na naslednja leta ne zmanjšuje zagat, kje zagotoviti proračunska sredstva. Načrtovani odhodki v letu 2025 presegajo 17 milijard, v desetih letih so narasli za tri četrtine, zadnja štiri leta povprečno več kot milijardo. Fiskalno vzdržnost sta za zdaj pokrivali odbojna rast in inflacija, toda manevrski prostor se tu izteka. Golobova vlada bo tudi sicer tehnično težko izpeljala vse potrebno za nove plače po 1. 1. 2025. Toda kaj storiti leta 2027, sredi verjetne recesije in novih zakonskih zavez? Proračun in plače so lepljive vrednosti, navzgor gredo vedno zlahka, navzdol pa le prek političnih barikad. Toda to bo očitno zadrega naslednje vlade in koalicije.
S socialnega vidika se vsi strinjamo, da so višje plače pogoj za odpravo revščine in stisk zaposlenih, zlasti v spodnjih plačnih razredih. Toda splošno nezadovoljstvo z višino plač bo ostalo tudi po teh zvišanjih, kljub višjim realnim plačam. In prav tako vemo, da višje plače uspešno polnijo državni proračun, torej se prelijejo nazaj, takšna je pač logika dodane vrednosti. Središče plačnega nezadovoljstva so vedno plačna nesorazmerja in teh sedanja reforma sploh ne odpravlja. Zaradi njih pa je padel mnogo bolje razčlenjen Virantov plačni sistem. Ekonomisti ta problem že desetletja opisujemo kot Baumolovo bolezen. Baumol je že leta 1967 pokazal, da plače podobno rastejo v sektorjih z visoko in nizko produktivnostjo. Plače torej ne sledijo učinkovitosti. Zato višje plače v javnem sektorju običajno ne izboljšujejo storitev, zaostajanje plač pa povzroča celo beg zaposlenih. Toda kako povečati produktivnost učiteljev ali zdravnikov, vojakov in policajev, vseh mogočih uradnikov, kako privabiti nove zaposlene? Težko, zato so višji stroški tod neizbežni in financiranje tudi. Ker delež storitev narašča, celotna faktorska produktivnost pada, rast pa postaja neuravnotežena. Ekonomska stagnacija je nova normalnost razvitih držav blaginje. Rešitev pa je v boljšem upravljanju javnega sektorja, izboljšanju delovnih razmer in prerazdelitvi prioritet med topovi in maslom. Bolezni ne moremo odpraviti, lahko zgolj lajšamo bolečine.
To je nekaj alibičnih opravičil za nevedne. Problem plač javnega sektorja je veliko več kot teatralno pogajanje o količini ocvirkov na pogrnjeni mizi. Dobili smo to, kar smo v kaosu interesov in znanja sposobni. Carlo M. Cipolla je v razlagi človeške neumnosti jasen. V deželi, ki drvi v propad, njen delež narašča. Točka preloma je, ko so nesposobneži nevarnejši od lopovov.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.