Komentar / Utišani in zastrti

Bernard Nežmah

11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Pamflet

Referendum je oblika vseljudskega odločanja, ki pa je smiselno in demokratično samo tedaj, ko je v deželi omogočeno široko soočanje argumentov za in proti. Pred leti je enega razpisal tedanji premier Miro Cerar, na njem s somišljeniki celo zmagal, a je Ustavno sodišče rezultat razveljavilo, saj je v času pred referendumom vlada iz proračuna financirala samo svojo agitacijo, medtem ko nasprotnikom ni dodelila niti beliča, kaj šele enakega zneska.

V pripravah na referendum o JEK 2 je vlada povabila na obisk generalnega direktorja Mednarodne agencije za jedrsko energijo Mariana Grossija, premier Robert Golob pa je organiziral posvet o pomenu jedrske energije. Je torej prvi mož vlade sklical posvetovanje, na katerem bodo argumente brusili med seboj ti, ki so nad njeno rabo navdušeni, oni, ki so zadržani, in tisti, ki ji nasprotujejo? Sploh, ker ima v stranki Miroslava Gregoriča, poslanca, ki izmed njegovih 40 poslancev največ ve o jedrski energiji. Bil namreč dolgoletni direktor Uprave za jedrsko varnost, predsednik Sveta guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo, vodja odprave Združenih narodov, ki je l. 2002 v Iraku preiskovala, ali tam poteka pridobivanje jedrskega orožja, zdaj pa je edini poslancev Svobode, ki javno nasprotuje aktualnemu razpisu referenduma. Karierno najbolj podkovan politik na področju fizike. Nak, niso ga povabili. Je pa predstavo pokvaril prof. Dušan Plut, ekolog in geograf, ki si je iz vrste, namenjene poslušalstvu, priboril vzklik - dosedanja razprava je izrazito neenakopravna! Državna televizija je s tem, ko ga je vključila v spored, demonstrirala zgledno držo javnega medija, ki je glasnik širokega spektra pogledov državljanov, pri čemer je ta desetsekundni madež na nekajminutni podobi idiličnosti najbolj odmeval.

Jedrskega guruja Grossija pa je vlada istega dne poslala še na razpravo s študenti. Ni kaj, to pa je gesta odprte razprave. Na okrogli mizi s študenti ljubljanske univerze so razpravljali o razvijanju uporabe jedrske energije, toda vladni urad je izmed študentov izbral le okolje fakultet za gradbeništvo, strojništvo in elektrotehniko. Študenti družbenih ved, filozofske fakultete, umetniških akademij in vsi ostali niso bili povabljeni. Skratka, premier Golob že pred razpisom referenduma zapira, namesto da bi odpiral javno razpravo.

Onemogočanje drugačnih pogledov in evidenc postaja sicer značilnost vladajoče koalicije. Po postavitvi novega vodstva RTV SLO doživljamo sistematično brisanje tem, ki so Golobovim neljube. Kadar se zberejo pred magistratom protestniki zoper Jankovićev projekt CO, ki opozarjajo na pogubno pitne vode, je reakcija urednikov stabilna. V letošnjem letu teh mesečnih shodov, na katerem se zbere več kot sto demonstrantov, nikoli ne prikažejo v glavnem dnevniku. Naključje ali preskromna množica, da bi o njej poročali? Nak, tudi ko se na zborovanjih upokojencev pod vodstvom Pavleta Ruparja zbere nekaj tisoč zborovalcev, je usoda več ali manj ista. Zadnjega mitinga večerni dnevnik ni zabeležil. Ko so minuli teden odkrili spominsko obeležje na Arehu na Pohorju tisočim žrtvam povojnih pobojev, o dogodku niso poročali reporterji nacionalke. Je bil tako minoren? Tam je bil vodja opozicije, nemški in avstrijski veleposlanik, vsebina pa je zadevala mračno, a realno preteklost komunističnega režima. Nekaj dni kasneje so imeli komemorativni poklon žrtvam v Teharjah, kjer je bilo po vojni taborišče za vojne ujetnike in družine domobrancev z ženami in malimi otroci. Večina jih je končala pobitih in zagrebenih v Barbarinem rovu. Grozovit zločin, ki pa celo kot spominski odmev nima več vstopa v osrednji dnevnik RTV SLO. No, nacionalka je tja vendarle poslala vsaj svojo ekipo in prispevek prikazala v poročilih ob petih, ki pa jih v nedeljo popoldne skorajda nihče ne gleda.

Nov tip novinarstva, kjer dogodek postane medijski dogodek samo tedaj, ko je ideološko všečen vrhu nacionalke. Jasno, da potem reakcije številnih, ki napovedujejo, da bodo zaradi take ignorance nehali plačevati obvezni tv-prispevek. RTV SLO pa kljub temu ni bastion enoumja, v dnevniških prispevkih gledalci lahko gledajo prispevke Karmen Švegl iz Libanona, ki hladno poroča, kako v Bejrutu novinarje streljajo in preganjajo pripadniki Hezbolaha. Paravojska, ki ni le v spopadu z izraelskim vojaštvom, ampak tudi z lokalnim prebivalstvom in zahodnimi novinarji. Evidenca, ki odpravlja narativ Hezbolaha kot nedolžne žrtve cionizma.

Osrednji mediji zadnje dni poročajo o sanaciji grajskega griča v Ljubljani. Pod besedo sanacija opisujejo plan mestne občine, da poseka 205 orjaških dreves, ki jih je župan Janković označil za nevarna drevesa. Ta grozeča bitja po njegovem pretijo, da popadajo in pokopljejo pod seboj stavbe in živelj pod gradom. Seveda ni absolutni samodržec, kot ob vsakem množičnem poseku, mu pritrjuje ekipa Zavoda za gozdove, ki vsakič ugotovi, da so drevesa, ki bi jih odstranil, težko bolna in propadajoča. Poglejmo detajle! Teritorij so razdelili na več con, v coni A je predvidenih za posek 154 dreves. Kaj pomeni ta številka? To je 53 odstotkov tam rastočega drevja. Eliminirali bodo več kot polovico, torej polovični golosek!

O teh drevesih, ki rastejo desetletja, doslej nismo brali, da so pod seboj pokopali nesrečne mestne sprehajalce. A čez noč so vsa po vrsti postala tako bolna, da so jim podpisali smrtno obsodbo! Tudi tu mediji ne objavljajo glasov, ki branijo pravico dreves do sobivanja z meščani. Drevesa imajo smolo, da nimajo nobenega zagovornika med vladajočimi politiki.

V Franciji je premier Georges Pompidou l. 1964 letel nad malim letališčem Roissy in tam ugledal veličastno cedro. V javnem pozivu je od vseh vladnih uslužbencev zahteval, da jo ohranijo. To, da je bolna, da je stara, da bo padla in koga ogrozila, ni hotel slišati. In res, tam so zgradili ogromno letališče, danes po imenu Charles de Gaulle, mimo cedre zapeljali traso avtoceste, primestno ter državno železnico in cedra pol stoletja potem še vedno zadovoljno krasi deželo.