Komentar / Digitalna Slovenija

N'toko

11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Žive meje

Ko bodo zanamci nekoč hoteli kaj izvedeti o delovanju 15. vlade Republike Slovenije, se bodo morali najprej prebiti skozi tisoče prispevkov o odstopih ministrov. Naša uredništva enostavno obožujejo dvorne spletke in vedno poskrbijo, da te zasenčijo drugo dogajanje, dokler ni vsa politika zreducirana na notranjepolitično komolčkanje malih karieristov. Kot pisci šund romanov gradijo romantične zgodbe o junakih na belih konjih, ki jih dve poglavji kasneje spremenijo v zlikovce in čarovnice. Tako smo v mesecu, ko se je začenjala nova svetovna vojna, ko se je sprejemal državni proračun in so se sklepali ključni dogovori s sindikati javnega sektorja, na naslovnicah spremljali le en dogodek: križanje Emilije Stojmenove Duh. Slovenija je vročično spremljala njen padec, mediji pa so iz neopazne birokratke naredili enega najbolj osovraženih javnih obrazov.

A čeprav je obredno medijsko linčanje ministrov postalo že stalnica političnega življenja, je drugače od drugih kadrovskih rošad padec Stojmenove Duh dejansko zanimiv. Drugi ministri in ministrice so večinoma leteli zaradi spopadov znotraj državnega aparata in strankarskih hierarhij, za Stojmenovo Duh pa se zdi, da je ni poskušala izriniti nobena politična sila levo od SDS … Če kaj, se je je vlada oklepala še dolgo po tem, ko je padla v nemilost javnosti. Vlade se svojih neposlušnih funkcionarjev praviloma rešujejo tako, da jih potisnejo v zobovje medijske mesoreznice, škandali naše ministrice pa so izbruhnili spontano – sovraštvo, ki so ga sprva poskušali zanetiti desni mediji, se je razširilo v liberalni mainstream povsem organsko, ne da bi člani vlade pihali v žerjavico. Nihče ni zrežiral gonje proti njej, nihče ji ni podtaknil vseh tistih debaklov, ljudsko sovraštvo so si na ministrstvu nakopali čisto sami. In karkoli si že mislimo o osebnih kompetencah Stojmenove Duh, ta verjetno še zdaleč ni najbolj koruptivna ali nesposobna oseba, ki trenutno sedi v vladi Roberta Goloba. Da je postala hudobna mačeha v politični žajfnici, so morali biti na delu drugi dejavniki.

Najprej se velja opomniti, kaj ministrstvo za digitalno preobrazbo sploh je. V času Janševe vlade ga je ustanovila stranka NSi kot poligon za interese mednarodnih tehnoloških podjetij in lobistov zbornice AmCham. Titulo prvega ministra novega resorja je dobil wunderkind Mark Boris Andrijanič, ki je na funkcijo prišel naravnost iz službe v korporaciji Uber, in glej ga zlomka: Slovenija je dobila tako imenovani Uberjev zakon, s katerim so izničili še zadnje ostanke varnosti prevoznikov. Na eni strani je ministrstvo odpiralo vrata tujim tehnološkim velikanom, na drugi pa delilo denar domačim podjetjem in zasebnim fakultetam za izvedbo bleferskih projektov »zelene informacijske preobrazbe«, »digitalne pismenosti« in kar je še teh neumnih buzzwordov. Seveda ni treba posebej poudariti, da je učinek tovrstnih projektov sekundaren – nikogar ni zanimalo, k čemu bodo realno pripomogli »digitalni boni«, s katerimi so podarili pet milijonov evrov prodajalcem slušalk … Šlo je predvsem za ustvarjanje razpisnega omrežja, prek katerega si lahko izvajalci delijo sredstva. In ko so ti procesi formalizirani znotraj državne institucije, se temu uradno ne reče več korupcija, čeprav vsak opazovalec to tako razume. Ne bi se smeli čuditi, ko se je dve leti kasneje zgodba z digitalnimi boni pod novo vlado ponovila v obliki spornih laptopov – za take posle je bilo ministrstvo ustanovljeno.

A pustimo ob strani sumljive posle in lobistično kuhinjo – ministrstvo za digitalno preobrazbo bi bilo verjetno še bolj osovraženo, če bi svojo nalogo opravljalo uspešno. Kaj za večino prebivalstva pravzaprav pomeni digitalizacija? To so tiste zoprne avtomatske blagajne, zaradi katerih kupci zdaj opravljamo delo blagajničarjev, to so portali, ki so se postavili kot vmesniki med nami in zdravstvenimi ambulantami, da nikoli več ne moremo po telefonu govoriti z živo osebo na drugi strani, to so biometrične osebne izkaznice in UI-animacije, ki se nam vsiljujejo na spletnih straneh državnih uradov … Kjer se uveljavljajo nove »pametne rešitve«, je to skoraj vedno zato, da se uničijo ali razvrednotijo obstoječa delovna mesta, da se uvajajo nove oblike nadzora in znižuje kakovost storitev. Ljudje te procese upravičeno doživljajo kot napad, velike besede ministrstva o »trajnostni digitalni preobrazbi družbe« pa zvenijo kot vojna napoved.

Retorika naših digitalnih reformatorjev črpa iz osamosvojiteljske mitologije o »družbi znanja« – iz ideje, da se je Slovenija z odhodom iz Jugoslavije odcepila od sfere umazane produkcije Vzhoda in se zlila z breztežnostnimi ekonomijami tehnološko naprednega Zahoda … Da tu le še inoviramo, z rokami pa delajo drugi. To se seveda ni nikoli zgodilo – nismo postali razvojni hub Evrope, ampak ozemlje, kjer bogatejši severnjaki najdejo poceni delovno silo in lepe lokacije za dopust. Morda bi bila digitalna preobrazba v družbi, sestavljeni izključno iz programerjev, inženirjev in podjetnikov, res lahko privlačen politični projekt, toda v Sloveniji, kjer je večina ljudi zaposlena v industrijskem, gradbenem, storitvenem in javnem sektorju, ljudje pač razumejo, da »pot v pametno družbo 5.0« zanje ne pomeni nič dobrega.

Tega pa očitno ne razume vlada, ki še naprej trobezlja o startupih in tehnoloških prebojih, čeprav notranjo ekonomijo poganjajo beton, asfalt in špekulacije z nepremičninami. Vse govoričenje o »družbi znanja« je zato ideološki blef, ta pa je dobil svojo institucionalno podobo v ministrstvu za digitalno preobrazbo – najbolj idejno votlem organu v zgodovini države. V njem so povzete vse kontradikcije slovenske razvojne poti: tako kot je Slovenija polperiferna država, ki se prezentira kot središče Evrope, je MDP institucija z nič lajki na svoji FB-strani, ki nas uči o potencialih družbenih omrežij, strokovno telo, ki se loteva nabave tehnologije s spretnostjo vaške babice. A zakaj bi odpravili to disfunkcionalnost, ko pa toliko ljudi od nje dobro živi? Prva naloga Roberta Goloba ob prevzemu vlade bi morala biti, da to nepregledno gnezdo lobistov in koncesionarjev razdre. Namesto tega je vanj posadil šibko ministrico in lačne ptice so jo skljuvale do smrti.