Komentar / Prelomno srečanje

dr. Bogomir Kovač

11. 10. 2024  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Šestnajsto letno srečanje držav BRICS+ v ruskem Kazanu bo v marsičem prelomno, zaradi geostrateških razmer in politične nuje. Rusija je letošnja vplivna gostiteljica in koordinatorka vseh dejavnosti, lani je to prenosljivo nalogo imela Južnoafriška republika (JAR). BRICS+ je iz razmeroma ohlapnega gospodarskega združenja držav prerasel v politično ambiciozno silo. Po institucionalni plati ga marsikdo precenjuje, političnoekonomsko pa podcenjuje. Države BRICS na zunaj ponujajo novi internacionalizem, multipolarno politično ureditev sveta, drugačne ekonomske pristope. Osrednja poanta je prerazdelitev globalne geopolitične moči, enakopravnejša delitev ekonomskih interesov med svetovnim severom in jugom, ZDA in Kitajsko. Toda kaj BRICS dejansko ponuja svetu? Sta njegova nova razvojna vizija in drugačen aktivizem zgolj zamenjava ene hegemonije z drugo? Spreminjanje sveta v novo globalno skupnost po mirni poti ostaja ključna dilema. Petstoletna zgodovina tukaj ni spodbudna. Zato je pomembno, kaj, kdo in kako lahko v okviru BRICS+ ponudi sprejemljivejšo možnost od sedanje usode sveta.

BRICS šteje danes deset članic, pred vrati stojijo nove, institucionalna povezanost se širi in tudi poglablja. Pod BRICS+ sodi slaba polovica svetovnega prebivalstva, dobra tretjina globalnega BDP, domala 40 odstotkov industrijske proizvodnje, četrtina svetovne trgovine. Tehnično ime BRIC so prvi uporabili pri razvpiti ameriški banki Goldman Sachs leta 2001 za označitev obetavnih trgov štirih razvijajočih se držav (Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske). Izhodiščna zamisel in kasnejša globalna kriza sta leta 2009 pripeljali do nastanka nove politične skupine. Leto kasneje je pristopila še Južna Afrika in leta 2024 nova peterica držav in dobili smo BRICS+. Putinova Rusija je prevladovala pri prvih političnih pobudah, Kitajska danes dejansko vodi in narekuje njeno ekonomsko agendo. Toda BRICS+ ne želi biti gospodarski forum, raje se razglaša za političnega glasnika držav v razvoju, nosilca pravičnejše ureditve sveta. Politično se trži kot kontrapunkt zahodne gospodarske prevlade, alternativa razkrajajoče se hegemonije ZDA.

Zamisel o zastopanju interesov »svetovnega juga« v novem svetovnem redu po drugi svetovni vojni ni nova. Začela se je leta 1955 z gibanjem neuvrščenih, se leta 1964 razširila na Skupino 77, v sedemdesetih letih so ZN že razpravljali o novi mednarodni ureditvi. Stara je bila spočeta na robu druge svetovne vojne. Temelji na mednarodnem pravu in delovanju svetovnih institucij, vse je podrejeno volji ZDA in logiki zahodnega kapitalizma. Kolonializem so stare zahodne imperialne države nadomestile z neenako menjavo, neposrednimi naložbami svojih korporacij in prisilno dolžniško ekonomiko. Z zlomom komunističnih režimov v Evropi in razpadom SZ so ZDA z zaveznicami (EU, Japonska …) postavile unipolarni svet brez prave alternative. Tu je torišče upora in vzpona držav BRICS+.

BRICS+ je torej nastal v nedrjih neoliberalnega kapitalizma in kaotičnega razpadanja ameriške hegemonije, tudi širjenja krize EU. Razvija se na politični tradiciji zastopstva »svetovnega juga«, prevzema zamisel o vzpostavitvi nove svetovne ureditve. Toda dejansko ne ponuja novih idej, države bolj združujejo nasprotniki kot politično prijateljstvo (Indija-Kitajska, Iran-Savdska Arabija). Zato po 15 letih nima veliko članov, je bolj politični klub kot gibanje, bolj interesna združba kot trda koalicija zaveznikov. Toda pred vrati so pomembni novi igralci – Mehika, Turčija, Indonezija, Vietnam ... BRICS+ namesto na število raje stavi na strateški položaj članic, njihovo gospodarsko težo glede političnega vpliva. Do leta 2050 bo po razvitosti med prvimi 15 državami sveta zgolj šest držav iz sedanjega kluba G 7. Notranja konvergenca držav je šibka, strinjajo se glede redistribucije globalne moči, več je nasprotij glede strategije širitve in razvoja vpliva. Kitajska geostrateška pobuda Svilna pot nima indijske podpore, brez nje pa za BRICS+ nima legitimnosti. Toda to je šele začetek zadreg.

BRICS+ želi zgraditi nekakšno institucionalno arhitekturo, vzporedno sedanji prozahodni svetovni ureditvi. Namesto sedanjih globalnih institucij postavlja lastne, SB zamenjuje z novo razvojno banko (NDB), MDS z rezervnim skladom (CRA), dolarsko prevlado skuša odpraviti s plačili z lastnimi valutami … BRICS+ kljub široki platformi sodelovanja še zdaleč ni blizu institucionalni konvergenci EU, vidi pa lahko njene zadrege. Brez politične integracije ni ekonomske, svet nepovezanih vzporednih valutnih, plačilnih, tržnih in kapitalskih svetov je še bolj kaotičen od sedanjih razmer. Širitev BRICS+ povečuje njegovo gospodarsko moč, toda ne tudi politične, lahko ruši sedanjo ameriško svetovno ureditev, ne more pa je nadomestiti. Eklektični miks različnih držav in sistemov ne omogoča potrebnih temeljev za novo svetovno ureditev in drugačno upravljanje sveta. Zahodni dominantni režim pod ameriško hegemonijo mehke moči je veliko bolj homogen, pa tudi spretnejši, čeprav s svojo hipokrizijo vedno bolj neznosen. Očitno ni dobre rešitve. Stari svet se ruši sam vase, novi zgolj opleta z repom, tudi v zmajevem letu 2024. Kaj torej storiti?

BRICS+ pridobiva veljavo, v njegovi čakalnici je 30 novih kandidatk, krepi se njegov vpliv znotraj že delujočih institucij in tudi njegov vzporedni svet. Vedno bolj je usmerjen proti zahodni prevladi, toda največ težav ima znotraj lastne organizacijske strukture. Danes je bližje skupini pritiska glede redistribucije bogastva in reforme veljavne ureditve kot privlačni alternativi. To je hkrati tudi opozorilo ZDA in EU, da je bolje imeti šibke partnerje kot močne nasprotnike. Če jih spremenimo v sovražnike, je rešitev samo vojna. In to je trenutno na družbeni mizi zahodnih držav, tudi naše. Ekonomsko neužitno in politično neprebavljivo!