Komentar / Acemoglu, Johnson in Robinson

dr. Bogomir Kovač

18. 10. 2024  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Nobelova nagrada za ekonomijo leta 2024 roma v roke treh lavreatov, Darona Acemogluja, Simona Johnsona in Jamesa A. Robinsona, uglednih profesorjev na harvardski in chicaški univerzi. Acemoglu je že nekaj let veljal za enega favoritov, vsi trije tvorijo dolgoletno raziskovalno skupino. Nagrado so dobili za preučevanje vzrokov bogastva narodov in različne razvitosti držav, kar je izhodiščna domena ekonomske znanosti od Adama Smitha dalje. Njihovi teoretski pristopi in empirične raziskave ekonomske zgodovine so tu na novo osvetlili političnoekonomski pomen institucij. Kakovost institucionalnega okolja je temeljni dolgoročni vzvod ekonomskega razvoja. Pri tem so presegli dosedanje pogosto poenostavljene razlage o povezanosti trgov in demokracije, tudi o običajnih institucionalnih temeljih gospodarske rasti. Znotraj njihovih spoznanj lažje razumemo, zakaj politične elite povsod manipulirajo z ekonomskimi reformami, kako dolgotrajne in negotove so lahko ekonomske spremembe ob slabih institucionalnih temeljih. Kompleksnost vpliva politike na ekonomijo je ključno vprašanje sodobnega sveta in središčna raziskovalna os letošnjih nagrajencev. Politična ekonomija je znova postala temelj ekonomske vednosti. In letošnja Nobelova nagrada je dober dokaz tega.

O žgečkljivih posebnostih Nobelove nagrade za ekonomijo vemo domala vse. Ekonomija ne spada v izbrani krog izvirnih Nobelovih nagrad, ker naj bi bila premalo eksaktna in preveč politično obremenjena veda. Toda leta 1968 je Švedski centralni banki Riksbank uspelo prepričati Švedsko akademijo znanosti o njeni zavajajoči pomembnosti, pa tudi o lastnem financiranju nagrade. Tako je edino ekonomija med družboslovnimi znanostmi dobila šesti Nobelov pečat za dosežke na znanstvenem olimpu, česar nimaš, lahko pač kupiš. Od leta 1969 do leta 2024 je to nagrado prejelo 96 nagrajencev, med njimi so zgolj tri ženske, dve tretjini nagrajencev je Američanov.

Letošnja bera je na robu teh spoznanj. Acemoglu je po rodu iz Turčije, Johnson in Robinson sta Britanca, vsi pa delajo v ZDA. Očitno je prav to pogojevalo njihovo zanimanje za ekonomsko zgodovino in izvorno politično ekonomijo.

Ideja o povezanosti institucij in napredka ni nova. Že Adam Smith ji v svojem osrednjem delu Bogastvo narodov (1776) namenja osrednjo pozornost. Njegova slovita »nevidna roka« družbene harmonije in ekonomske rasti niha med samodejnostjo konkurenčnega trga in politično voljo oblasti. Tržna družba, sporočata skupaj s J. S. Millom, deluje kot preplet političnoekonomskih interesov in moči. Dobrih sto let se je ekonomska teorija otepala te izvorne politične dediščine, se zatekala v abstraktni svet modelske ekonomije, tudi navidezne matematične in empirične eksaktnosti. Spočela je novo ideologijo politične nevtralnosti ekonomije kot tehnične discipline in v to močvirje je potonila večina Nobelovih nagrad. Pravzaprav so to letargijo občasno prekinjali z nekonvencionalnimi nagrajenci, od Hayeka (1974) do Northa (1993), ter kasneje z Ostromovo (2009). Letošnja trojica je tu nedvomno prva med enakimi.

Zamenjava politične ekonomije s prevladujočo neoklasično ekonomiko je torej stoletni projekt prikrite politične dominacije Zahoda. Znotraj te naracije so imeli ekonomisti težave s pojasnili, zakaj so nekatere države danes bogate in druge revne, čeprav je bilo pred stoletji ravno nasprotno. Izhodišče sprememb in razlik je kakovost institucij, formalnih in neformalnih, vendar korelacija ni preprosta, niti teoretsko niti empirično. In to so nagrajenci pokazali na primeru evropskega kolonializma. Pomembni so izhodiščni institucionalni pogoji kolonij in institucionalni aranžmaji kolonializatorjev. Britanci so hitreje prodirali in lažje naseljevali redko poseljene in razdrobljene plemenske skupnosti Severne Amerike. Španci in Portugalci so v Južni in Srednji Ameriki (LA) trčili na trdnejše domače okolje in izbrali bolj plenilske institucionalne aranžmaje.

ZDA in tudi Kanada so z doseljenci in boljšimi institucijami hitro napredovale, države LA so nasprotno zaradi skorumpiranih elit začele usodno zaostajati. Nekdaj bogate civilizacije v Srednji Ameriki so v dobrem stoletju institucionalno in razvojno povsem propadle. Podobno spoznanje prinaša analiza mesta Nogales na meji med Arizono (ZDA) in Sonoro (Mehika). Podobna struktura prebivalstva, naravnih danosti in kulture, pa povsem različen ekonomski položaj ljudi. Ameriško okolje jim ponuja več političnih pravic in ekonomskih možnosti kot mehiško in zato sta tod blaginja prebivalstva in BDP veliko večja. Razlog razvojnih razlik je torej višja kakovost ameriških institucij.

Acemoglu, Johnson in Robinson so tu razvili kompleksen modelski okvir vzročnih povezav in odvisnosti. Institucije, ki bolj omejujejo politično legitimnost in ekonomsko ustvarjalnost ljudi, so slabše za dolgoročno gospodarsko rast in nasprotno. Politične institucije so tu ključne. Če koristijo zgolj elitam in jim ljudje ne zaupajo, ekonomske reforme kot prazne obljube ne morejo uspeti. Razvojne spremembe lahko tod segajo samo do meja, ki ne ogroža monopolne delitve oblasti. Socializem ste lahko ekonomsko reformirali do meja obstoja komunističnih oblasti. Avtokracije so lahko ekonomsko uspešne, toda dolgoročno jim zaradi nezaupanja ljudi kljub temu grozi implozija sistema. To se je zgodilo s socialističnim projektom v Evropi, podobne zadrege premaguje politični kapitalizem na Kitajskem.

Političnoekonomske institucije torej štejejo, zaupanje je ključ družbene stabilnosti in ekonomskega napredka. »Problem zavez« je v teoriji institucionalnih sprememb treh lavreatov osrednji dejavnik preboja, politična legitimnost temelj ekonomskega reformiranja. Skratka, nove svetovne ureditve in razvojnih prebojev držav ne bo brez teh spoznanj. In prav zato je letošnja izbira tako dobra.