Komentar / Misterij treh ur

Bernard Nežmah

25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Pamflet

Moč SDS kot največje opozicijske stranke sega le do izrekanja kritik in odpiranja posameznih tem v parlamentu. Nima vzvodov niti za ustanovitev parlamentarne preiskave o sumljivih poslih podjetij aktualnega premiera. Že mesece jih s proceduralnimi zapleti in s svojo odločitvijo, da to ni v skladu s postavo z lahkoto ustavlja ena sama oseba - skupščinska predsednica Urška Klakočar Zupančič. A pred dnevi ji je uspelo neverjetno: takoj potem, ko je oznanila zahtevo o preklicu referenduma, so jo podprle vse stranke. Čas, ki je bil potreben, da so se z njo poenotili največji politični antagonisti, je frapanten - 3 ure! Od kod ta čudež? Zakaj vlada in opozicijska Nova Slovenija niso vztrajale? SDS namreč ni najavila nikakršnega predreferendumskega boja, še več, napovedala je svojo abstinenco, umik iz kampanje, rekoč, da v njej sploh ne bo sodelovala. Očitno so to pot vsi na mah presodili, da bi jim čas kampanje uničujoče škodoval. Paranoja ali dejstvo?

A najprej vprašanje: zakaj bi bil demokratični instrument, kot je vseljudsko odločanje, ogrozil največje stranke? Saj ni vlada postavila svojega mandata na kocko z vložkom: da bo v primeru poraza njene jedrske politike odstopila. Demokracija sicer vedno zmaga, naj si bo glas za ali proti, njej je oboje enako demokratično. No, tu se je že pred časom izdvojila Levica, ko je začela nasprotovati referendumskemu vprašanju.

V zgodovini slovenskega parlamentarizma velja, da stranke, ki pred koncem mandata izstopijo iz vladajoče koalicije zaradi načelnih razlogov, to kapitalizirajo na volitvah. Je torej deloval strah pred vzponom Levice, še zlasti pri njunih partnerjih, kot sta Svoboda in SD?

Levici anketi niso obetale svetlejše prihodnosti, se je pa dogodil tektonski premik v medijih. Nacionalka je predvajala prelomno Tarčo, v kateri je objavila posnetke dogovarjanj med strankami, ki so presenetila z neverjetno ubranostjo. A če so JEK 2 vzele kot skupni državni projekt, nič fatalnega. Usoden pa je bil kontekst, v katerem je oddaja lansirala serijo pozitivcev: ob Levici še Vesno, Pirate, predvsem pa Gregorja Golobiča. Dolgoletni sekretar Drnovškove LDS je bil še desetletje potem eden izmed kreatorjev slovenske politike, vse dokler njegova nova stranka Zares ni ostala pred parlamentarnim pragom in potem počasi izdihnila. Ker pa se mož v zadnjem letu ni pojavljal s svojimi pogledi o nuklearki, navsezadnje ni ne fizik ne okoljevarstvenik ne etablirani gospodarstvenik, je bilo prvovrstno presenečenje gledati ga kot nosilno figuro upora proti aktualno postavljenemu jedrskemu referendumu.

Drugo čudo je bil napovedani angažma RTV SLO, ki je oznanila, da bo vpeljala serijo oddaj o referendumski temi. To je seveda prispevek k široki javni debati, a njeno početje še mesec nazaj je bilo diametralno nasprotno. Ob zbiranju podpisov za ljubljanski referendum proti prevzemu odločanja o manifestacijah v Tivoliju v roke ekipe Zorana Jankovića, je ta proces samo nezainteresirano opazovala. Ko so se pojavili akterji referenduma, jih je povzela v osrednjem dnevniku, medtem ko se sama ni angažirala, da bi v programu določila oddaje, v katerih bi javnosti podrobno prikazala dileme in kontroverze. Kdo bi oporekal, da je tema lokalna, da ne sodi v nacionalni medij, toda tudi ljubljanski maraton je mestna zadeva, pa so celo glavni dnevnik začeli in napolnili s posnetki tega množičnega teka. Na RTV SLO spremljamo dva tipa referendumov: ene, v katerih uredniki in novinarji zavzeto postavljajo vprašanja, odpirajo teme in vabijo goste ter temu namenijo prime-time, in druge, kjer pa novinarji nezainteresirano le kratko povzemajo posebej bučne nastope pobudnikov referenduma.

Ob distanci nacionalke ostanejo referendumi neopazni in gledalstvo prevzame občutek, da se tudi njih ne tičejo. A ob zadnji Tarči je bodla tudi teve afirmacija šefa Piratov, ki je nastopil kot nasprotnik jedrskega lobija. Tokrat s silno energijo, Pirati so bili namreč eden organizatorjev mestnega referenduma, ki pa je potekal profesionalno neopazno. Na ulicah jih ni bilo videti. Nobenih stalnih oglasnih miz, za katerimi najdemo vnete zagovornice evropskih pobud o razširitvi pravic do splava. Niso objavili niti javne telefonske številke svoje kampanje, kot da nočejo širiti svoje pobude. In na koncu se niso zbrali in na tiskovki razkrili, koliko glasov so nabrali, kje vse so bili ovirani in onemogočeni. Primer katastrofalne izvedbe, ki demolira referendumski angažma prebivalstva. Ko si je meščan vzel čas, da gre izpolnit pobudo na upravno enoto, ali pa se prebijal skozi postopke e-podpisa, je predpostavljal vnemo in serioznost pobudnikov.

Po jedrski Tarči se je iz Bruslja oglasil evroposlanec Vladimir Prebilič z besedami, »da je slovenska politika v ponedeljek bankrotirala«. In v medijih se je začel porajati novi slogan - politična elita, ki je seveda meril na vse parlamentarne stranke, izvzemši levico. Idealni humus za promocijo strank, ki ne spadajo v parlamentarni establišment. Po načelu - ti so vsi pokvarjeni, moralno in politično bankrotirani, glasujmo za bolj poštene!

In spomin na nedavno preteklost obudi referendum o vodi, ki je formiral močno antijanšistično vzdušje v državi, na njem pa so zmagovale evidentne izmišljije, kot ta, da nam bi tedanji Vizjakov zakon vzel pitno vodo. In za tem so prišle volitve, na katerih je Robert Golob samo nastavil jadra v ustvarjeni družbeni vihar in brez programa zmagal na volitvah. SDS, ki takrat ni premogla modrosti, da bi vprašljivi zakon umaknila in se izognila referendumu, je zdaj iz tega potegnila lekcijo.