Komentar / Manj nas bo

Janko Lorenci

25. 10. 2024  |  Mladina 43  |  Kolumna

Skrajna desnica povsod napreduje predvsem tako, da straši. Straši zlasti z migracijami, namišljenim in realnim vplivom priseljevanja tujcev na domačo blaginjo in identiteto. Hkrati panično opleta še z enim procesom – upadanjem domače rodnosti.

Upočasnjevanje demografske rasti je svetovni fenomen z eno samo veliko izjemo – Afriko. Človeštvo kot celota bo še pred koncem tega stoletja doseglo svoj številčni vrh – deset milijard duš. Potem se bo začelo postopoma krčiti in starati.

Želja imeti otroke ostaja v glavnem enaka, rojstev pa je vedno manj. Vzroki za ta paradoks so različni. Obstaja nekakšen splošen vzorec: z večjo blaginjo in kakovostjo življenja se zgodi premik od veliko rojstev in veliko smrti k manj rojstev in daljšemu življenju. Podobno delujeta tudi višja izobrazba in množično preseljevanje v mesta; na podeželju je bil otrok jamstvo za varnejšo starost, v mestu je, ekonomsko gledano, breme.

Pomembno je tudi stanje duha veliko današnjih družb. V zraku so negotovost, tesnobe, strahovi pred socialnim padcem, epidemijami, vojnami, krizami … Prejšnje generacije so verjele, da bo naslednjim šlo bolje, zdaj te vere zmanjkuje. Najbolj prizadete so mlade generacije. Mučijo jih negotove perspektive – visoka prekarnost, socialna zacementiranost, nedostopnost stanovanj, pa tudi strah zaradi slabšanja okolja. Sveža ameriška anketa kaže, da ekološki strahovi navdajajo dobrih 80 odstotkov mladih Američanov, bodisi demokratskih ali republikanskih simpatij. In prav te tesnobne, pesimistične mlade generacije naj bi skrbele za več rojstev.

Tudi bolj osamljeni smo. Družine so manjše, manj je medsebojnih živih stikov, več nadomestnih virtualnih, delijo nas vrtoglave premoženjske razlike, politične polarizacije, zastrupljen javni diskurz, poudarjen individualizem, večna politika deli in vladaj … Skratka, na tisoč načinov smo razdrobljeni, atomizirani, osamljeni. Osamljeni imajo manj otrok.

Staranje družb prinaša težave – pomanjkanje delovne sile, težave pokojninskega sistema, preobremenjenost zdravstva itd. itd. Zato se države praviloma trudijo za povečanje rodnosti. Take programe ima že več kot 70 držav. Pronatalna politika obsega davčne olajšave, otroške dodatke, starševski dopust, pomoč pri umetnem oplojevanju … Ukrepi so v glavnem spodbujevalni, a se radi sprevržejo v prisilo – to se na primer kaže v nagli rasti zahtev po prepovedi splava.

Vsi ti ukrepi so v glavnem neuspešni. Nizke rodnosti ni mogoče občutno zvišati niti s priseljevanjem. Zaleglo bi le, če bi bilo obsežno in trajno, saj se priseljenci prilagodijo uveljavljeni stopnji natalitete. Hkrati intenzivno priseljevanje zbudi odpor domačega prebivalstva, na tem jaha in se krepi skrajna desnica, zmerna politika pa se ji prilagaja. Evropa se priseljevanju pospešeno zapira.

Demografske zagate so resne, a panike ne gre zganjati. Nemalo držav že dlje živi z upadanjem rojstev, vendar jim gre čisto dobro. Nelagodje pa obstaja, med drugim zato, ker smo ujeti v dogmo več, več, več, dogmo, ki jo uveljavlja zdajšnji sistem, da lahko preživi. Poleg tega je človeštvo vedno raslo, zato se na stagnacijo oziroma upadanje rojstev gleda kot na anomalijo, bolezen.

Kaj storiti? Dokazano je, da demografske problematike ni mogoče reševati parcialno in na hitro. Zgrešeno je tudi prepričanje, da je za stalno gospodarsko rast – fetiš kapitalizma – potrebna rast prebivalstva. Staranje družb res prinaša težave, vendar ni tisto jedro, ki jih povzroča.

Težava je v osnovnem pogonu, ki definira delovanje družb in posameznikov. Podrejen ni splošnemu interesu, ampak bogatenju manjšine, zato mora biti vsakovrstnega blaga v preobilju, a ta roba je zavestno kratkega veka – da veliki stroj proizvodnje, storitev, potrošnje in dobičkov teče naprej. Pogon (ureditev, sistem) s svojo osnovno logiko zavestno goji človeka konzumenta, ne pa človeka ekologa in človeka solidarnosti. Zato okolje propada, zato se družbe ostro razslojujejo, so nemirne, konfliktne, negotove, izgubljajo občutek varnosti in se bojijo prihodnosti – vse to pa slabo vpliva tudi na rodnost.

Pogon seveda ni brezoseben, pooseblja ga in je zanj najbolj odgovorna politika. V Sloveniji smo glede ureditve in natalitete nekako v evropskem povprečju. Število rojstev se počasi, a vztrajno zmanjšuje, protipriseljenski sentiment narašča, čeprav bi se brez dotoka ljudi enako kot številne druge države prebivalstveno že krčili, gospodarstvo pa bi se deloma sesulo. Paniko zaradi priseljevanja in nizke rodnosti tudi pri nas zganja zlasti (skrajno) desna politika. Razglaša se za najbolj pronatalno, toda v resnici dela proti več rojstvom; njena slepo protipriseljenstvo in nesocialnost (neoliberalnost) ne gresta skupaj z zaželeno visoko rodnostjo. Enako je z njenim nasprotovanjem zelenemu prehodu, saj se vedno več mladih iz strahu pred podnebno krizo boji imeti otroke. Vse to nekoliko manj velja tudi za levo sredino.

Okolje propada, ker nas je osem milijard in ker se prepuščamo pogonu, s katerim tako zažiramo naturo, da ogrožamo še sami sebe. Zmanjševanje prebivalstva je v tem smislu dobro – a le pod pogojem, če se bo uničevanje nature zmanjšalo občutno in hitro. V tem malo verjetnem primeru bi lahko planet prenesel toliko ali še več ljudi. Rojstev bo spet več, če se bodo ljudje počutili varnejše. To pa predpostavlja solidarnejšo, manj razslojeno, humanejšo družbo. Zelo očitno postaja, da nas ta sistem, ta politika, ta njena nečista prepletenost s kapitalom rinejo v katastrofo.

Nekam nelagodno, nelahko je življenje v družbi, kjer ima ogromna večina rada otroke, a jih mlade generacije nočejo, ne morejo ali se jih bojijo imeti.