30. 10. 2024 | Mladina 44 | Kolumna
Komentar / Trumpova skrivnost
Kam gre Amerika
Tik pred ameriškimi volitvami se vse vrti okoli vprašanja: Donald Trump ali Kamala Harris? Po eni strani se zdi, da se v isti demokratični državi za najvišji položaj ne moreta kosati dva tako različna tekmeca. Po drugi strani razlike med njima oziroma njunima strankama spet niso tako velikanske.
Kamala Harris nastopa v predvolilni kampanji kot nekakšen ženski Biden že zato, ker se kot podpredsednica težko izvije iz njegove sence. Po malem hoče ugajati vsem, deluje nekam prazno, brez politične vizije. Če jo ima, jo bo morda pokazala, če bo izvoljena. A tudi če bo ostala v znanih demokratskih tirnicah, bo boljša od Trumpa, saj se Amerika potem vsaj ne bo poslabšala.
Trump ni več muha enodnevnica. Vsaj pol Amerike in sveta se sprašuje, v čem je njegova trajna privlačnost. Razlage so različne, eno ponuja Ezra Klein, kolumnist NY Timesa. Trump nima nobenih zavor, pravi, to je skrivnost njegovega uspeha, zato je na odru za pol Amerike magnetičen in prepričljiv, zato lahko govori stvari, ki jih drugi ne izrečejo, tudi če si jih mislijo, navaja argumente in preskuša strategije, ki si jih drugi ne upajo. Zaradi tega se enim zdi nevaren norec in klovn, polovica volivcev pa ga hoče prav takega. Tudi zato, ker s svojim Amerika najprej propagira tradicionalni ameriški izolacionizem in z njim nagovarja številne Američane.
Ker nima zavor, lahko reče in stori karkoli, hkrati pa se, zaljubljen vase, niti ne skuša nadzorovati. Že v prvem mandatu je bil izjemno nepredvidljiv, zdaj je starejši in njegove značilnosti so še bolj poudarjene. Narcis, ki posluša le sebe, je za Washington Post dejal: »Imam instinkt in moj instinkt mi včasih pove več, kot mi lahko povedo možgani kogarkoli drugega.« Okoli sebe, pravi Klein, pa ima same kimavce. Kdo bo potem zavrl človeka brez zavor, ki pravi, da je tudi Hitler naredil kaj dobrega?
Tak človek na čelu najmočnejše države na svetu bi bil še nevarnejši, ker je planet kaotičen in nestabilen kot še nikoli po hladni vojni. S Trumpom bi se vsa velika tveganja zgolj povečala. Prvič, svet se na veliko geopolitično preureja, orožje spet postaja glavna mednarodna valuta in Trump bi lahko sesul še tisto krhko ravnotežje in zadržanost, ki ju med seboj za zdaj ohranjajo Amerika, Kitajska, Rusija … Drugič, podnebno krizo daje v nič in bi še bolj zavrl zeleni prehod. Tretjič, njegova izvolitev bi pospešila rast števila avtokratov po svetu.
Skratka, za Ameriko in svet nikakor ni vseeno, kdo bo zmagal 5. novembra. Pri tem se zdi, da tak klovnovsko-jokerski tip, tak notorični lažnivec, šarlatan, skorumpiranec, nadlegovalec žensk, človek v sto sodnih procesih, lažni veliki poslovnež (vse bogastvo je podedoval) ne bi mogel postati prvi politik nikjer v Uniji, tudi v Sloveniji ne. Če ga kljub temu voli pol Američanov, to pomeni, da je družba vržena iz tira.
Nenehni strelski poboji (Amerika ima več kosov strelnega orožja kot prebivalcev in to gre nekako skupaj s tem, da troši za oborožitev bistveno več kot nekaj drugih najbolj oboroženih držav skupaj), krajšanje življenjske dobe, številni Američani brez zdravstvenega varstva, zdelana infrastruktura, otroška umrljivost, višja kot v Rusiji in trikrat višja kot na Japonskem, podatek, da Rusija producira več inženirjev … so znamenja, da je velika država v resni krizi. Povzroča jo predvsem njen surovi tip kapitalizma z osamosvojeno, od politike komaj še odvisno močjo vojaškoindustrijskega kompleksa, velikih korporacij in finančnega kapitala; od tod deindustrializacija, naglo naraščanje socialnih razlik in družbenih napetosti. E. Todd, pisec uspešnice Zaton Zahoda in človek, ki je napovedal zlom Sovjetske zveze, dodaja temu razkroj tradicionalnih protestantskih vrednot in njihovo prehajanje v vladavino pohlepa (neoliberalizem) in nihilizem. Kakorkoli, Amerika je nekoč usmerjala svet z gospodarsko in vojaško močjo, s privlačnostjo svoje popularne kulture in demokracije. Še vedno je močna in vplivna, ni pa več tisto, za kar se ima – voditeljica ali kar gospodarica sveta. Nekdanjo mehko moč skuša nadomestiti s trdo vojaško, toda obdobje njene dominacije je mimo.
To potrjuje tudi razpletanje ukrajinske krize. Ruska agresija je aktivirala ameriški načrt, nekako tak: Rusijo oslabiti, povzročiti Putinov padec, državo pripeljati v zahodni tabor in tako osamiti Kitajsko, edino pravo ameriško tekmico. Toda Rusija je preživela sankcije, Putin se je obdržal in se tesno povezal s Kitajsko, ta pa se še naprej razvija, se uveljavlja kot mednarodni težkokategornik in postopoma sestavlja ohlapen »protizahodni« blok, ki gospodarsko naglo napreduje, Amerika in Zahod pa relativno nazadujeta. In imata tudi zato notranje težave.
Večinska Evropa gleda na ameriške volitve zaskrbljeno-škodoželjno-vzvišeno. A je deloma na istem ali slabšem. Do Amerike je v svojo škodo servilna, to se kaže na primer v ukrajinski vojni, ki Unijo slabi in rahlja. Tudi v EU se krepijo trumpi po evropsko. Gospodarsko je manj vitalna kot konkurenčni Amerika in Kitajska. Res je bolj socialna, vendar ima enako osnovno neoliberalno ureditev, ta pa je postopna pot v razkroj.
Amerika bi bila drugačna, če bi se leta 2020 kot demokratski predsedniški kandidat s Trumpom namesto Bidna pomeril Bernie Sanders. Kazalo mu je dobro, toda odrekla se mu je lastna stranka, ker je bil zanjo preveč levičarski. Tu se ponuja podobnost s Slovenijo. Imamo svojega trumpa, ki ogroža demokracijo, a se včasih skoplje na oblast, ker mu to s svojo premajhno drugačnostjo omogoča nasprotni pol. Tabora se srdito mikastita, hkrati sta drug drugemu alibi in držita državo v klinču, ki nas vleče dol. Slovenija na svet ne more vplivati, Amerika pa lahko. V tej svoji fazi, ko se zdi Harrisova predvsem manjše zlo od Trumpa, ostaja njen vpliv slab.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.