Komentar / »Wishful thinking«

Bernard Nežmah

30. 10. 2024  |  Mladina 44  |  Pamflet

Tik pred koncem predsedniške kampanje v ZDA sta časnika Washington Post in Los Angeles Times objavila nov uredniški credo, po katerem ne bosta kot instituciji podprli nobenega izmed kandidatov. Gesta, ki stoji na načelu nepristranosti, saj se izmika medijski agitaciji, v kateri deluje časopis kot propagandna strankarska mašinerija.

Nemudoma se je odzval nekdanji urednik Posta Marty Baron, ki je odločitev opisal kot „strahopetno, pri čemer je prva žrtev demokracija“, medtem ko je urednica LA Timesa je Mariel Garza odstopila z besedami: „ Podajam svoj odstop, ker hočem biti jasna, da se ne strinjam z našim molkom, v nevarnih časih se morajo pošteni ljudje upreti. To je moj upor.“ So torej trenutki, ko se morajo časnikarji upreti in braniti demokracijo, s tem da podprejo demokratsko kandidatko Kamalo Harris. Sliši se zveličavno, toda ta drža postavi sodbo, da je izvolitev Donalda Trumpa odprava demokracije. V pravnih državah so najvišja sodišča tista, ki presojajo, ali je določena stranka s svojim liderjem ter s svojim načeli tako ekstremistična, da ogroža ustavni ustroj države in jo zaradi tega prepovedo. In v ZDA sodni vrh ni prinesel takšne sodbe. Sicer pa poznamo primere zlasti iz sodobne Rusije, ko je sodni aparat prepovedal kandidaturo opozicijskemu voditelju Alekseju Navalnemu in drugim politikom, ki so bili ostri kritiki Putinovega režima.

Drugi argument za uredniško profilacijo je borba za napredne ideje. V Titovi Jugoslaviji so bile stranke prepovedane, izvzemši komunistične, ki pa se je imenovala partija oziroma zveza. Ne le prek administrativnih prepovedi in zastraševanja, marveč tudi z argumentom progresivnih vsebin, ki da jih širi komunistična partija. Ko bi na Hrvaškem, v Srbiji ali Sloveniji vzniknila klasična meščanska stranka, je oblast opozarjala, bi se vrnila govorica noža in taborišča, torej vladavine ustašev, četnikov in domobrancev. A ta napredna oblast je sama zatajevala svoje množične zločine, na Slovenskem tako še danes ležijo posmrtni ostanki po vojni pobitih, za katere Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje prikritih grobišč, terja, da se jih krščansko pokoplje. Trenutno so okostja 3450 pobitih, stlačena v zabojnike, ki so deponirani na občinski komunali v Kočevju.

Boj se stranke, ki trdi, da je v primerjavi s tekmeci, napredna!

No, na dobesedni ravni novinarji in uredniki, ki nasprotujejo temu, da bi njihova časnika ne dala uradne podpore demokratski kandidatki, ne terjajo prepovedi Trumpovega kandidiranja, temveč le pozivajo k časnikarski agitaciji zoper njegovo izvolitev. Načelno v svobodni državi lahko zasebni mediji tudi podpirajo kakšno izmed strank, tudi to je dolgoletna tradicija. Ki pa namesto novinarske radovednosti postavlja kot bit novinarski aktivizem, kar ima za posledico razmah fenomena, ki ga je ameriška novinarka Alice-Leone Moats imenovala - wishful thinking. Princip, ko reporter popisuje dogodke v skladu z dominanto medijsko sliko. Sama je med vojno pisala članke iz Francove Španije in se leta 1944 pretihotapila v okupirano Francijo. V knjigi No passport for Paris se je izmaknila stereotipu, da je Španija razdeljena med fašiste in antifašiste, da v njej vlada strahovlada, saj je srečevala številne nasprotnike premaganih republikancev, ki pa so sami na javnih mestih nonšalantno in brez strahu kritizirali in smešili diktatorja Franca. Dejstva je postavila nad wishfull thinking.

Skratka, ko se mediji vprežejo v stroj promocije enega izmed kandidatov, bodo sistematično skrbeli za to, da nasprotnika očrnijo za vsako ceno, v imenu skrbi za zmago pa ne bodo izpostavljali vprašljivih potez svojega izbranca. Družba črno-bele perspektive, kjer bo realnost, ki se ne sklada s to vizijo, sistematično zatajevana.

Vojna v Ukrajini je eskalirala z agresijo ruske vojske. To je factum brutum. A vzemimo eno zadnjih vojnih poročil, ki ga je prenesla Slovenska tiskovna agencija. Medtem ko dnevno beleži število ubitih in ranjenih civilistov, resda na obeh straneh, je o spopadih na fronti javljala takole: Iz ukrajinske vojske so v nedeljo poročali o najmanj 142 napadih ruskih sil, ki naj bi jih večinsko odbili. Tu ni omenjena niti ena žrtev med vojaki, tu štejejo samo napade, ki da potekajo onkraj realnosti, v kateri ni padlih in ranjenih. Svetovni mediji nam prinašajo številne podobe vojne, najbolj usodnih, kot je število žrtev na bojnem polju, pa ne.

Osrednje medije kot svoj propagandni stroj razume tudi premier Robert Golob. Ne brez razloga, že dan pred srečanjem z ameriškim predsednikom Joejem Bidnom so ti prehiteli realnost in že vnaprej objavili fotko njunega srečanja. Seveda ne washingtonskega, ampak spomladanskega na vrhu NATA. In tako smo dva dni zapored gledali posnetke dveh srečanj, k aktualnemu je bilo glamurozno pridodano še preteklo. A to predsedniku vlade ne pomaga pri njegovi priljubljenosti med ljudstvom, ki je po zadnji ankete spet strmoglavila. Slike njegovih uspehov so namreč izgubile vso verodostojnost, saj je sam tisti, ki jih degradira s svojimi izjavami. O enodnevnem obisku pri ameriškem predsedniku je namreč dejal, da ta že cel teden hvali Slovenijo oz. njeno politiko. Da dan ne traja sedem dni je zaenkrat še jasno sleherniku.

Eden redkih, ki premieru še verjame na besedo, je Zbor za republiko. Ko je šef vlade govoril na srečanju OZN svojem konceptu vodne diplomacije, je nanj naslovil pobudo, da kot prvi mož administracije ustavi zlonosni Jankovićev projekt C0. A te pobude osrednji mediji niso objavili, so pa ovekovečili pobudo skupine nevladnikov, da naj vlada ukine funkcijo državnega sekretarja za jedrski program. Nacionalka tako prosto izbira, kateri nevladniki dobijo v njej besedo in kateri ne.