Komentar / Kaj pa socializem?

Janko Lorenci

8. 11. 2024  |  Mladina 45  |  Kolumna

Naš nekdanji socializem in socializem nasploh je shiral, ker je bil premalo demokratičen in ekonomsko neučinkovit. Danes je kot realna ureditev mrtev, a potreben bolj kot kadarkoli.

Seveda posodobljen. Toda tudi pokojni socializem je za Slovenijo napravil marsikaj: postavil na noge industrijo, solidne javne službe, nas naredil za najrazvitejši del Jugoslavije. In toliko evoluiral, da je nenasilno prešel v demokracijo in kapitalizem. Z njegovo zapuščino še danes živimo nekoliko laže. Kljub temu velja za zavoženo obdobje, desnica pa se, če ga omeniš, prekriža, pljune in zmoli en očenaš.

Danes je bolj kot kdaj potreben, ker sedanja dominantna ureditev postopoma pelje svet v hude stiske na obeh ključnih ravneh – družbeni in okoljski. Zahod, ki je to ureditev (neoliberalni kapitalizem) izumil in razvozil po planetu, gospodarsko relativno zaostaja in izgublja vpliv, peša pa tudi njegova demokracija. Hkrati naglo propada okolje po vsem svetu. Strahovite poplave v Španiji, Sahari, Sloveniji, strašni gozdni požari v Sibiriji in Kanadi, propadanje Amazonije, pretopli oceani, trumpi, janše in putini na vsakem koraku, vojne in znova živ jedrski strah, strah pred prihodnostjo … Dramatičnih opozoril v naravi in družbi je več kot dovolj za priznanje, da je kapitalizem, ki ga (liberalna) demokracija ne nadzoruje več, civilizacijsko zavožena ureditev.

A vrhovi politike in gospodarstva še naprej trdijo, da zanjo alternative ni. Skupaj s pomožnimi četami, tudi večino medijev, to dopovedujejo svojim ljudstvom. Deloma uspešno, v glavnem ne, sicer ne bi bilo toliko nemira in nezaupanja.

Ureditev, ki nas počasi stiska za vrat, se bo zmehčala le, če bo dobila jasno, realno in od znatne količine ljudi priznano alternativo. Nekakšen postkapitalizem, ki se že s poimenovanjem sprijaznjuje z bistvenimi značilnostmi kapitalizma, torej tudi z nenehno rastjo in veliko neenakostjo, ne more biti taka alternativa.

Zakaj pa ne bi bil socializem? Res je diskreditiran, a ostaja marsikje, ne samo pri nas, del kolektivnega spomina in močna beseda, močan pojem. Čas je, da se vrne v politično areno kot mogoča in realna izbira. V polni demokraciji ne tekmujejo le stranke, ampak tudi družbeni sistemi. Če vse stranke zagovarjajo en sam sistem, je nekaj narobe, vlada enoumje. Tako je zdaj z neoliberalizmom.

Ponekod v Evropi socializem vsaj kot beseda ni dežurno strašilo kakor v Sloveniji. Pri nas se zanj med etabliranimi strankami zavzema samo Levica, ki pa ostaja šibka, saj je volivci množično ne vzamejo za svojo. Razlogi so različni: diskreditiranost socializma, to, da ga druge stranke in glavnina medijev demonizirajo, slabosti stranke same, taktično glasovanje volivcev, ki v strahu pred Janšo namesto za Levico glasujejo za vsakokratni novi obraz.

Hkrati Levica, manjšinsko ujeta v koalicijske prisile, sama malo govori o socializmu. Tu bi morala biti radikalnejša, samozavestnejša, ofenzivnejša.

Več stvari govori za to. Levica je naša najverodostojnejša etablirana stranka; dokazala je že, da ni kak divji revolucionar, v koaliciji je nekaj že dosegla v korist večine, je dokaj načelna in edina neobremenjena z aferami. Poleg tega je čas ugoden za rehabilitacijo socializma. Za to govorita zaporedje kriz in razprostranjeno nezaupanje v politiko, s tem pa tudi v ureditev, v surovo realnost kapitalizma po slovensko. Tako vedno bolj deluje tudi strah pred prihodnostjo, povezan s podnebno krizo.

Žal Levica enako kot njene sestre drugje na Zahodu nerodno nagovarja javnost. Kordiš preveč grmi in poenostavlja, Mesec in njegovi so preveč zadržani, socializem pa komaj še omenjajo. Ni ga treba imeti kar naprej na ustih, a skrivati ga pač ne gre. Predvsem pa ga je treba plastično in ljudsko razlagati, ponazarjati, primerjati, ponavljati. Na primer: normalno je, da bogati plačujejo visoke davke, še vedno jim ostane več kot dovolj; brez javnega zdravstva boste več bolni in prej boste umrli; brez javnega šolstva bodo vaši otroci nepismeni in revni; slovenski socializem je bil nedemokratičen, a zgradil nam je vrtce, šole, zdravstvene domove, tovarne, ki so jih naskakovalci socializma potem prodali tujcem; vitka država je blef, kot so blef tudi gesla »vsak je svoje sreče kovač« in podobna.

Skratka, Levica lahko iz svojega socializma, žigosanega kot zabloda ali kar ideološki zločin, naredi odliko. Vsekakor je to njena unikatna posebnost, zakaj je ne bi poudarjala. Širjenje socialistične ideje je po eni strani dopovedovanje, da je naša sedanja ureditev izjemno sporna; ustvarja vedno večjo neenakost, ljudje v stiski in z zmedo v glavi radi volijo skrajneže, ti ubijajo demokracijo in nikakor niso zavezniki malega človeka. Slovenija s tako ureditvijo se je na veliko razprodala, javne službe so v krizi, skrajna desnica močna, država ne napreduje. Torej zelo potrebuje alternativo. Mogoča alternativa je tudi socializem. Ne nekdanji, ampak času primeren: tak, ki streže večini, ne bogati in vplivni manjšini, ki resno jemlje krizo okolja in spoštuje večstrankarstvo, pluralizem ideologij in nazorov. Tak demokratični socializem s primatom politike nad kapitalom, načrtovanjem razvoja, večjo enakostjo … je gotovo perspektivnejša ureditev kot neoliberalni kapitalizem.

Ali ji rečemo socializem, ekološki humanizem (kot predlaga Dušan Plut, da bi se izognil diskreditiranosti besede) ali kako drugače, je navsezadnje manj pomembno. Toda položaj ostro zahteva alternative – in vsaj od ene resne stranke zagovarjana in argumentirana rehabilitacija socializma je morda pot do tega. Brez alternativ svet s Slovenijo vred ne bo civilizirano preživel.