Komentar / Nova širitev EU

dr. Bogomir Kovač

8. 11. 2024  |  Mladina 45  |  Ekonomija

Konec oktobra je bil Balkan v središču bruseljske politike, od srečanja v okviru berlinskega procesa do objave širitvenega poročila in velikega obiska von der Leynove v kar šestih državah Zahodnega Balkana. EU se očitno po dvajsetih letih spet pripravlja na velik združitveni val z novim paketom desetih kandidatk. In v začetku novembra čaka potrditvena predstavitev v evropskem parlamentu tudi Marto Kos v vlogi komisarske kandidatke za širitvene procese. Nobenega dvoma ni, da je za novo bruseljsko administracijo širitev EU eno najpomembnejših strateških razvojnih vprašanj. Lažje je obvladljiva kot reformiranje obstoječe EU, hkrati pa ima novo geostrateško naravo, saj pospešeno zamejuje vpliv Rusije proti zahodu. Toda prav v teh dveh zadregah tiči past. Širitev ne more prikriti kopičenja nasprotij znotraj EU, lahko pa nevarno stopnjuje konflikt z Rusijo. Zahodni Balkan je tu še najmanjši problem. Politični konsenz si bo tukaj Bruselj preprosto kupil, balkanski partnerji ji bodo v zameno podarili nekaj pričakovane mimikrije. Balkan je, kot pravi Andrić, »tretji svet«, obsojen na večno gibanje in nemir, na junaštvo brez slave in mučeništvo brez venca. Boljšega ogledala lastne podobe vase zagledana EU ne bi mogla dobiti.

Dvajset let je minilo od velikega širitvenega poka, ko je EU sprejela deset novih članic, med njimi tudi Slovenijo. In podobna deseterica naj bi bila spet pred vrati EU. EU je že v devetdesetih letih oblikovala strategijo širitve, natančen pridružitveni protokol devetih korakov in zgodba je bila politično kredibilna in ekonomsko uspešna. Stara EU si je s tem odprla vrata za novo akumulacijo kapitala, novi del je dobil ekonomski napredek in politično stabilnost. Vse je preveval optimizem, da EU postaja velika, enotna in močna globalna sila. Prva velika širitev leta 2004 je delovala v optimističnem okolju močne in razvijajoče se EU, sedanja pa životari v veliko bolj pesimističnih razmerah. EU je izgubila svojo geostrateško težo, ZDA jo potiskajo v drugorazredni položaj pri Natu, znotraj G-7 in na globalni ravni. Zapletla se je v težko rešljiv spor z Rusijo, se izolirala od držav BRICS, ogrozila svoj položaj s Kitajsko. Nemško gospodarstvo, ekonomski vlečni konj EU, je na kolenih, napačno zapeljana energetska in podnebna agenda je uničila evropsko konkurenčnost. Demografska in socialna struktura starajoče se EU je povozila njen socialni model in razprla eksplozivno vlogo potrebnih migracij. Desni nacionalizem se povsod krepi in slabi temeljne vrednote EU, demokracijo, vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic. Zapolnitev balkanske širitvene vrzeli se zdi v teh okoliščinah še smiselna, toda širitev na Ukrajino, Moldavijo in Gruzijo veliko manj. Turčija pa je v tej deseterici zgolj formalna prazna figura. Nova širitvena deseterica je torej drugačna od prve, okoliščine so veliko slabše, brez pravega navdušenja na eni in drugi strani. Zato nova širitev bolj spominja na pogreb kot na mogočno poročno slavje.

Širitveni proces je dobil prvi geostrateški pospešek leta 2023, zlasti z decembrsko odločitvijo Sveta Evrope, da začne pogajanja z Ukrajino in Moldavijo, kasneje tudi z Bosno in Hercegovino. Vse druge balkanske države so že sredi pogajanj, nekje med četrtim in šestim korakom integracijskega protokola. Balkan je postal velika prioriteta nove komisije, kar je potrdila von der Leynova na desetletnici berlinskega procesa, osrednje politične platforme EU za Zahodni Balkan. Toda kako doseči konkreten reformni napredek, kako premagati spore in okrepiti dobrososedske odnose? Evropska poteza je kakopak načrt za rast, vanj so vtaknili šest milijard evrov in koš priporočil, pa tudi konkretnih korakov, od energetske podpore do nedavnih poplavnih pomoči. EU tu uporablja stara orodja, stavi na skupen regionalni trg in sofinanciranje razvoja. Skupen trg s prosto trgovino šestih držav deluje kot nekdanja srednjeevropska CEFTA, razvojno financiranje pa veže na izvedbo reform. Turneja po Zahodnem Balkanu je bila namenjena tej politični trgovini in von der Leynovi so povsod obljubili lojalnost, kolikor evrov, toliko akcije. Očitno danes evropska komisija bolj potrebuje Zahodni Balkan kot ta EU.

Bruselj skrbijo vizumski režim in nenadzorovane migracije, pa korupcija, ki zapravlja evropski denar in proračun zaradi prihodnjih fiskalnih omejitev. Evropska vrednotenja Zahodnega Balkana kažejo številke, šest milijard evrov za šest držav proti 50 zgolj za Ukrajino. Bruselj več kot očitno želi zapreti balkansko sivo liso zaradi geostrateških razlogov, boji se povezanosti Rusije in Srbije in prodora Turčije v BiH. Odprto ostaja vprašanje političnega statusa BiH in normalizacije odnosov med Kosovom in Srbijo. V letnem poročilu o širitvi unije je balkanska šesterica (WB6) ocenjena s precejšnjo ero optimizma. Toda ali lahko EU premaga nedorečenosti Daytonskega sporazuma v BiH (1995), bolečo izkušnjo Natovega bombardiranja Srbije (1999), priznanja neodvisnosti Kosova (2008)? Lahko umiri politično nestabilnost, etnične nacionalizme, teritorialne delitve? Širitev EU ni panaceja, če bo to zgolj nov pokrov na vročem balkanskem loncu. Rešitev ni v ekonomski pomoči, ki redi domače elite in birokracijo, ne pomaga pa ljudem. Københavnska merila glede demokratičnih institucij in svoboščin postajajo skupen problem WB6, toda tudi EU. EU je težko zgled, če ni več sposobna biti merilo dobrega.

Skratka, EU je že zdavnaj izgubila lesk obljubljene dežele, zato je Zahodni Balkan njeno žrtveno jagnje in hkrati eliksir njenega preživetja. Ta paradoksalni zasuk lahko najbolje razume prav Slovenija, izhodiščni grobar razpada druge Jugoslavije, od koder izhaja večina sedanjih evropskih zadreg Zahodnega Balkana. Bo Marta Kos morda miroljubna Ivana Orleanska pričakovane evropske renesanse Zahodnega Balkana? Če je uspelo Andriću, lahko tudi njej.