15. 11. 2024 | Mladina 46 | Kolumna
Komentar / Svet trumpov
Začarani krog večjega in manjšega zla
Ker so Američani za predsednika izvolili milijarderja in davčnega utajevalca, bo šlo večini od njih slabše. Slabše bo tudi stanje sveta. Kam se pravzaprav pomikamo?
Stran od demokracije zagotovo. Povsod se množijo avtokrati in skrajna desnica. Največji krivec za to je vrtoglava neenakost ne le v diktaturah, ampak tudi v demokracijah. Povsod velja: čeprav države bogatijo, ostaja velika večina na istem ali je na slabšem, manjšina bogatih in superbogatih pa še bogati. Tudi bogate države so v tem smislu revne. Srednji razred kopni, revežev ni nič manj. In če si revež, umreš prej in živiš slabo. Če si bogat, živiš dlje, se kopaš v denarju, a si praviloma prej škodljiv kot koristen. Guardianov kolumnist Monbiot: milijarderji nas vse delajo bolj ubožne in ogrožene. Vsak v povprečju povzroči milijonkrat več izpustov CO2 kot povprečen državljan. Podobno je z milijonarji, tudi našimi.
V zadnjih desetletjih je v demokracijah na oblasti praviloma zmerna, sredinska politika. Prevladuje še zdaj, je tolerantnejša in liberalnejša, vendar dopušča veliko neenakost, krivičnost, negotovost. Skratka, pozablja na tako imenovanega malega človeka in njegove skrbi. Alibi si išče v trumpih, janšah in druščini: poglejte, kakšni prostaki in nedemokrati so. Taktika je dolgo uspevala, v zadnjem desetletju pa se dogaja prelom: razočarani, negotovi, jezni ljudje, ki so izgubili občutek varnosti, so se sredi nenehnih kriz in slabih perspektiv naveličali leporečnosti, politične korektnosti, identitetnih preokupacij, praznih obljub sredine in začeli množično voliti populiste in skrajno desnico. Saj jim demokratičnost, namenjena sama sebi, ne lajša življenja.
Vzorec je enak v Ameriki, Nemčiji, Italiji, Sloveniji – zmerna politika povsod nazaduje. A se ne zdrzne, raje se prilagaja skrajnežem in še sama postaja bolj nacionalistična, manj socialna, manj zelena, bolj protipriseljenska. In izgublja identiteto, volivce in vpliv.
Zato je mogoče reči: prihodnost bolj kot skrajna desnica ogroža sredina, saj v glavnem še vedno vodi igro in ohranja status quo, ki nas rine v težave. Če bi skrbela za znosno enakost in družbeno pravičnost, bi populistom in skrajnežem vzela veter iz jader. Pri tem je jasno, da slednji neenakost dodatno povečajo, saj so trdo neoliberalni, še tesneje prepleteni s kapitalom, zraven pa še nedemokrati. S trumpi vseh vrst prihajamo z dežja pod kap. A tudi če volimo manjše zlo, ne pa večje, to zgolj blaži položaj. Nekaj je resnično narobe z osnovno paradigmo.
Razslojene, razdrobljene, krizam prepuščene družbe so nemirne, tudi če se zdijo trdno pod komando avtokratov. Take države rade iščejo notranje in zunanje sovražnike, to vodi v napete mednarodne odnose, že tako burne zaradi spreminjanja razmerja moči med svetovnim jugom in severom. Od tod sedanji val militarizacije in oboroževanja, ki dodatno pritiska na socialo in krepi slabe procese v družbi. Tičimo v začaranem krogu, ki koti stare in novejše krize – zlasti podnebno.
Dominantna družbena ureditev je očitno glavni vir nemirnega stanja sveta. Relativno pešanje Zahoda ne pomeni, da odrešitev prihaja iz drugih delov sveta, denimo iz Kitajske z njenim partijsko nadzorovanim kapitalizmom. Nasploh se rišejo strašljive perspektive sodelovanja svetovnih avtokratov. Vedno realnejše se zdijo napovedi, da bo kapitalizem, ki ga politika v marsičem ne nadzoruje več in lahko prav zato tako mrcvari družbe in okolje, skušal preživeti tako, da se bo popolnoma otresel demokracije. V to smer deluje tudi rast velikih korporacij, ki se osamosvajajo od politike ali se z njo objemajo in jo dušijo. Musk podpira Trumpa, da bo sam manj reguliran in manj obdavčen. Tu so še drugi zlorabljeni novejši procesi; Kitajska z rabo umetne inteligence vzpostavlja popoln nadzor nad ljudstvom, podobno povsod delujejo družabna omrežja – družbe drobijo, polarizirajo, delijo na (politična) plemena in vrhuškam lajšajo vladanje.
Trump podnebno krizo zanika in bo morda usodno upočasnil zeleni prehod. Njegova zmaga je živ dokaz, kako tesno sta povezana stanje družbe in uničevanje okolja. Zmerna politika do okolja ni tako sovražna kot skrajna desnica, vendar jo s svojo premajhno drugačnostjo omogoča in krepi. Še en začarani krog, ki rine svet v konfrontacije, vojne, uničevanje okolja, ki morda celo bolj kot nevarnost jedrske vojne ogroža našo krhko civilizacijo. Glede tega je dobro vedeti, da je med družbeno in okoljsko dinamiko bistvena razlika: družbe se vrtijo v ciklih, diktatorje in norce lahko čez čas zamenjajo znosni politiki, spremembe v naravi pa se akumulirajo in lahko postanejo nepovratne. Podnebna kriza se poglablja, ta čas se nabira in grozi kar nekaj nevarnih »tipping points«, točk preloma, svet pa očitno ni sposoben ustaviti škodljivih procesov ne v družbi ne v naravi.
Tako stanje ne more trajati v nedogled. V kaj se bo izteklo, ni jasno, mogoče je vse, katastrofalni in znosni scenariji. Države bodo, odvisno od notranjega dogajanja, geografske lege, naključij … doživljale različno usodo, a vse so prek ljudi in skupne vode, zraka, zemlje tesno prepletene in brez izjeme zaprte v en sam svet. Če se bo ta pogreznil v kaos, vojne in ekološke bitke za preživetje, dolgoročno ne bo odrešilnih otočkov. Zato je globalno sodelovanje vrhovna zahteva časa. Prvi pogoj zanj je mir, drugi resne družbene korekcije vsaj v nekaj najvplivnejših državah, ki bi za sabo potegnile še druge.
Mi živimo v Sloveniji, samo tu lahko kaj korigiramo. Sprejmite čim prej vsaj pošten premoženjski davek in omejite oddajanje stanovanj prek airbnbja, butci kratkovidni.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.