Komentar / Urarji

Janko Lorenci

22. 11. 2024  |  Mladina 47  |  Kolumna

Čas, to čudno kategorijo, sestavljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. V glavnem raje zremo nazaj kot v prihodnost, a pogledujemo tudi naprej in skušamo ugotoviti, kaj nas čaka. Najpogosteje zaman – prihodnost je nekakšen časovni vogal, okoli katerega ne vidimo. Res lahko to in ono domnevamo na podlagi preteklosti in sedanjosti, a futur, žal ali na srečo, ni njuno gladko, linearno nadaljevanje.

Skratka, prihodnost je neznanka in v glavnem se nam ne sanja, kaj bo. Velja za osebno in družbeno raven. Primerov mrgoli, banalnih in resnih.

Ne vemo, koga si bomo podarili ali si z njim zavdali z naslednjimi volitvami. Ne vemo, ali bo Janez zbral pogum in poljubil Micko, ne vemo, ali ga bo klofnila ali se stisnila k njemu. Pojma nimamo, kdaj in kako se bo končala ukrajinska vojna in kdaj bo konec klanja v Gazi. Pisatelji, slikarji, muzikanti se lotijo dela, čeprav ne vedo, kaj bo na koncu nastalo. Podnajemniki ne vedo, kdaj jih bo lastnik postavil pred vrata. Ne vemo, ali bodo poplave ali suša. Ne vemo, ali bo človeštvo kdaj potovalo med zvezdami. Ne vemo, ali se bomo čez pet let še razumeli s partnerjem, sosedom, prijateljem. Ne vemo, kdaj bomo umrli. Ne vemo, ali Janša kdaj joče, ne vemo, ali smo zimsko solato posadili pravočasno.

Kljub vsej nevednosti in zmotam, kaj bo, kar naprej pogledujemo v prihodnost in jo napovedujemo. Malo iz čiste radovednosti, malo zato, da bi se nanjo pripravili in jo po možnosti oblikovali. Z napovedovanjem prihodnosti se ukvarja celoten pogon – meteorologi, vsakovrstni analitiki, prognostiki, statistiki, vedeževalci, vplivneži, propagandisti, preroki. Včasih so uspešni: vremenske napovedi so vedno zanesljivejše, uresničujejo se črne napovedi klimatologov o zlomu podnebja in demografov o tem, da se človeštvo bliža desetim milijardam duš, nato bo sledilo krčenje. Zanimivi napovedovalci so umetniki; tu in tam kak pisatelj nevede napiše preroško knjigo in zadene prihodnost bolj kot raznovrstne znanosti, ker tanjše zazna, kakšna je in kam koraka sedanjost.

Na splošno pa velja: veliko napovedi, malo zadetkov. Dlje v prihodnost ko zremo, bolj je napovedovanje ugibanje ali poskus, da bi tako vplivali na sedanjost. Francis Fukuyama je pred desetletji napovedal konec zgodovine, dokončno prevlado liberalne demokracije, zdaj pa svet leze v trde in mehke diktature, s prognostikovo Ameriko vred.

Pri marsičem seveda vemo, kaj se bo izcimilo iz tega, kar počnemo. Če vzameš moko in kvas, razvlečeš testo, naribaš jabolka in daš vse skupaj v pečico pri 220 stopinjah Celzija, pride ven štrudelj. Tudi za nože in sekire vemo, za kaj so, čeprav so izjemoma uporabljeni s hudobnimi nameni. Nekaterih stvari pa, gledano nazaj, preprosto ne bi smeli izumiti in izdelati. Za atomske bombe smo predivji in se lahko z njimi celo iztrebimo. Težave nam utegne nakopati tudi umetna inteligenca, izvrstna pomočnica, za katero pa ne vemo dobro, kako deluje, a jo naglo razvijamo – se razvija? – naprej. Če bo nekoč pametnejša od nas, se nam lahko slabo piše. Če nas bo potrebovala, morda nastane koristna simbioza, če bo zmogla shajati brez nas in se ji bo zdelo, da smo ji lahko nevarni in jo odklopimo, utegne ona odklopiti nas.

Včasih se zdi boljše, da prihodnosti ne poznamo – preveč temna bo morda. V takih časih je veliko vtikanja glave v pesek in gledanja nazaj, veliko nostalgije, ki ni nič drugega kot obžalovanje, da je sedanjost taka, da se ne moreš veseliti prihodnosti. In po svoje je dobro, da ne vidimo, kaj bo. Če bi bila prihodnost jasna in pregledna, bi to pomenilo, da je kismet, vnaprejšnja usojenost, ki je tako in tako ne moreš spremeniti. To bi najbrž vodilo v letargijo in destrukcijo. Ker prihodnosti ne vidimo, lahko gojimo ta in ona upanja in smo dejavni.

V bistvu prihodnosti ne moremo poznati, saj jo oblikujemo sproti, tudi ta hip. Kdaj pa je vendarle tako, da jo kolikor toliko poznamo, vemo, kakšna bo, a tega nočemo videti in vedeti. Taka je zgodba o spreminjanju podnebja, žalostna in sramotna zgodba. Vsa nepodkupljena podnebna znanost nas svari, da rinemo v pogubo, če ne bomo potegnili za zasilno zavoro. Hkrati nam dopoveduje, da je človek tisti, ki podnebno krizo ustvarja, a jo lahko tudi ustavi. To pomeni: čas pred nami ni zakoličen, doletijo nas lahko dramatično različne prihodnosti. Kakšne, je odvisno od nas.

Čas pred nami je torej odprt, na civilizacijski prelomnici smo. Tesnobna, a še znosna sedanjost se lahko prelije v morasto, neznosno prihodnost. To je ena pot, po njej topo stopamo zdaj, ko kljub dramatičnim opozorilom narave in znanosti še naprej pregrevamo ozračje, ker je tako všeč »elitam«. Druga, tvegana, a še optimistična pot: ko bo sila res velika, bo človeštvo hočeš nočeš začelo delovati kot skupnost, vrglo lažne elite, zavrglo denar kot merilo vsega in v reševanju planeta, civilizacije, sebe našlo nov smisel.

To je spet povezano s časom. Mudi se, zelo, pravijo klimatologi, čas postaja najdragocenejša dobrina tudi za človeka kot vrsto. Časa pa ni mogoče ustaviti, samo meriti ga znamo. Kako se bomo odločili, urarji?