Komentar / Trump 2.0

dr. Bogomir Kovač

15. 11. 2024  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Trumpova gladka politična zmaga na ameriških volitvah se zdi neverjetna, čeprav je bila pričakovana. Podobno, kot je pred ZDA in svetom predvidljiva nepredvidljivost novega predsednika. V zadnjem mesecu in pol smo si lahko zaradi popolne polariziranosti ameriške družbe ogledali vso banalnost ameriške manipulativne demokracije. Donald Trump ni zgodovinsko naključje, temveč zakonitost travmatičnega zatona ZDA kot vodilne sile sveta, pa tudi izpraznjenosti zahodne liberalne demokracije. Njegov politični kredo je demagoški populizem, mešanica političnega ludizma in ekonomskega primitivizma. Njegov na pol satirični, na pol obešenjaški stand up predvolilni šov je pometel z demokratsko intelektualno vzvišenostjo in vsebinsko praznino ameriške levice. Njegova retorika je apokaliptična in odrešujoča, mešanica realnih težav, utopičnih obljub in lažnivih manipulacij. Trumpizem je nekakšen mesijanski »magični realizem«, zunaj tradicionalnih klišejev in elitizma. Njegova agenda je preprosta, rešitve instantne, sovražniki jasno opredeljeni. Zato je Trumpova zmaga tako čista in izjemna, pa hkrati protislovna in nevarna. Američani so kolektivno skočili na glavo in mi z njimi.

Trump je v tretjem naskoku na Belo hišo spet premagal žensko demokratsko kandidatko. Ameriška politična bipolarnost je na teh volitvah dosegla vrhunec, čeprav se demokrati in republikanci ne razlikujejo v dveh bistvenih rečeh: pogledih na razumevanje vloge ZDA doma in v tujini. Oboji vidijo svet kot boj dobrega in zla, demokracije in avtokracije, kjer so ZDA s svojo »mehko močjo« utelešenje civilizacijskega napredka. In hkrati so oboji politično podrejeni kapitalu korporativne Amerike, usodni dolžniški demokraciji države. »Socialistka« Harrisova je v volilni bitki zbrala rekordno vsoto kapitala, toda Trumpu so se poklonili korporativni zvezdniki, kot so Musk, Bezos, Dimon ... Trump je bil dejansko gravitacijska točka volilne bitke. Največja napaka Harrisove je bila, da se je več ukvarjala s Trumpom kot z lastnim programom. Dokazovala je, da je nevaren avtokrat, nesposoben voditi ZDA, hkrati pa ni znala pojasniti, kako bi nadgradila Bidnovo politiko. Trump je medtem igral vlogo žrtve in mesije, človeka vzporednih realnosti, ki ljudem vrača vero v želene spremembe. In tu je njegova narcisoidna infantilna iracionalnost postala vse bolj sprejemljiva. Zmagal je z Biblijo in veščo (zlo)rabo družbenih omrežij.

Trump 2.0 ni predsedniška uganka, deluje le bolj ekstremno v kompleksnejših okoliščinah kot leta 2016. Njegova politična drža je izrazito osebnostna, zahteva popolno lojalnost sodelavcev, njegovo gibanje MAGA deluje kot verska politična sekta. Heritage Foundation s Projektom 2025 in America First Institute sta več kot dve leti skrbno pripravljala agendo politik in ukrepov za republikanski prevzem oblasti. Formula je preprosta. V ospredju so globalni interesi ZDA, ki lahko dosežejo zenit s trumpizmom. Zato velja enačba: ZDA so Trump in Trump je Amerika. Republikanci so dobili večino v senatu in kongresu, zato je legalni nadzor izvršne, zakonodajne in sodne oblasti dejansko v Trumpovih rokah. Nobenih formalnih ovir ni za njegove avtokratske prijeme in discipliniranje demokratičnih teles. Njegova zmagovita predvolilna formula povezuje dve zanki, ekonomijo in migracije. Ekonomska politika mora z nižjimi davki in višjimi carinami spodbuditi gospodarsko rast, konkurenčnost korporacij in blaginjo ljudi, migracije z izgonom ilegalnih priseljencev ustvarjajo prostor za ameriške delavce. Skratka, reindustrializacija doma in resetiranje globalizacije na tujem.

Dva ducata ameriških nobelovcev sta najprej junija in kasneje oktobra spisala javno opozorilo pred kratkovidnostjo »trumponomike«. Preprosto, carine in protekcionizem vodijo v višje cene in nižjo blaginjo, izgon nekaj milijonov migrantov pa slabi trg dela. Vse skupaj lahko povečuje inflacijo, znižuje produktivnost in povzroča zmanjšanje ameriške konkurenčnosti. Zveni protislovno, kajti ravno visoka inflacija v Bidnovem mandatu je prinesla Trumpu zmago, odrešilna ekonomika ponudbe pa lahko konča v negativnem ponudbenem šoku. Boj proti Kitajski pa je že vnaprej izgubljen, bolj bo škodoval Američanom kot Kitajcem. Hkrati pa nihče ne omenja neznosne dolžniške ekonomike ZDA, visokih primanjkljajev in zadolženosti, kar je bila skupna agenda obeh kandidatov. Trumpova zmaga v ZDA je prav tisti dan sovpadala z razpadom nemške vlade zaradi fiskalnih omejitev. Manevrski prostor velike dolarske reciklaže svetovnega toka kapitala se nevarno oži, z njim pa tudi finančni viri refinanciranja ameriških dolgov. ZDA so kot država za svet in EU prej sporni ekonomski bolnik kot odrešujoča ekonomska zvezda. S Trumpom ali brez njega.

Varnostna politika bo za Trumpa vezno tkivo notranje in zunanje politike, stara energetska paradigma bo zamejila zeleni prehod, če bo ogrožal ameriško konkurenčnost. Indopacifiški bazen je osrednje torišče interesov, Kitajska osrednji nasprotnik. EU in Japonska sta politični zaveznici, ne smeta pa postati ekonomski konkurentki. Trump zavrača stari globalni multilateralizem, ljubši so mu separatni sporazumi, ki koristijo ZDA. Zato se nerad zapleta v vojne, rajši zaračunava stroške za vojaško varovanje politične suverenosti. EU bo prek Nata morala zvišati vojaške izdatke na tri, tudi štiri odstotke BDP, visoko ceno obrambe bo postavil Tajvanu, pa Južni Koreji in drugim. Varnost je za Trumpovo Ameriko tržna dobrina, kolikor plačaš, toliko je dobiš. V Ukrajino investirajo, ker bi radi blokirali Rusijo in osamili Kitajsko, podpirajo Izrael, da bi stisnili Iran, Južno Korejo bi zapletli s Severno … Trumpov politični kredo sta transakcijska politika in nacionalni protekcionizem. Pomembno je, da ZDA in Trump dobijo več, kot lahko drugi izgubijo, tudi EU. Zvezda je rojena in ni videti kot Lady Gaga.