Komentar / Vesela jesen

Vlado Miheljak

22. 11. 2024  |  Mladina 47  |  Dva leva

»Na Martinovanju v Mariboru, več članov SDS-a, kot je Dejan Kaloh dobil glasov na volitvah.«
— Franc Kangler o tem, da zvestega člana SDS prepoznaš s kupico na veselici

»Prihodnost Slovenije je Kangler Franc, ki je ’pušnil’ zadnjih 7 vseh možnih volitev.«
— Dejan Kaloh o tem, da Franc Kangler ni dobitna kombinacija stranke SDS

»Halo, Janez, me slišiš ali si v kleti? Veš kaj, kličem, ker bi imela en predmet za tole dražbo. Lutko imam.«
— Tina Gaber o tem, da bi Janezu Janši za dobrodelno dražbo prav prišla vudu lutka s podobo Roberta Goloba

Nemška politična znanost je pred več kot 30 leti iz političnega žurnalizma uvozila (težko prevedljiv) izraz politikverdrossenheit oziroma parteiverdrossenheit, ki so ga zaradi izjemno pogoste rabe leta 1992 razglasili kar za strokovno besedo leta. No, Wolfgang Thierse, prvi vzhodnonemški politik, ki je postal predsednik bundestaga združene Nemčije, se je svoj čas lucidno izrazil, da je konjunkturna raba pojem spremenila v nekakšen »medijski smetnjak«, v katerega se da stlačiti vse, s čimer se poskuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanca, nezaupanje, averzija, politična apatija, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, pa tudi negativna stališča, stereotipe in predstave o nečednostih politične elite itd.

A kakorkoli, dejstvo je, da prav same stranke v največji meri povzročajo distanco in averzijo do politike. Tudi pri nas. Prvo obdobje po osamosvojitvi je še zaznamovala izrazita polarizacija, ocenjevanje politike skozi prizmo »naši« (dobri) – »vaši« (slabi), sedaj pa je postopoma nastalo stanje, kjer večina »političnih ateistov«, torej tistih, ki zmorejo distanco in politike ne izbirajo in prebirajo z versko gorečnostjo, slepoto in strastjo, zavrača ali goji distanco do celotne politike. V veliki meri z razlogom, ker to, kar gledamo, res ne zbuja političnega apetita.

V Mariboru je bil svoj čas, kot protiutež prefinjenemu festivalu Slovenska popevka, bolj razposajen festival Vesela jesen, ki je spodbujal narečno popevko in temu primerno estetiko. In tako se je Maribor postopoma iz slovenskega glasbenega Liverpoola prelevil v slovenski Nashville. No, festival, ki je lansiral kar nekaj prepoznavnih popevk različnih narečij, ne le štajerskega, je že dolgo mrtev. »Narečna estetika« pa je ostala. In občevalni žargon tudi. A sta se preselila v politiko. Maribor pa je zaradi različnih razlogov postal središče te »alternativne« politike. Zato je bilo nekako najbolj normalno in samoumevno, da se je novokomponirana različica stare strankarske formacije pod blagovno znamko Demokrati skotila prav v Mariboru. Spremljali smo, kako se je odvijal in razvijal konfliktni dialog med Logarjem, Kalohom, Kanglerjem, Janšo in sploh vsa »narečna« folklora ob nastajanju Demokratov, ter se ob tem zabavali. A takšni prizori razgrajujejo celotno politiko, delno tudi desno, ki je po tradiciji bolj trdoživa in trpežna. Morda bi bilo, zaradi specifične tradicije Maribora, smiselno razmisliti o racionalni menjavi: da se zaradi logističnih razlogov in večje učinkovitosti preseli sedež Pošte Slovenije nazaj v prestolnico, v štajerski metropoli pa uredi domicil strank in politik »konfederacije«. Nekakšen slovenski Richmond. In tako bi bili vsi zadovoljni.

A problem nastane, ker po novem generalne in univerzalne averzije do politike ne generirajo samo desni, samo konfederalisti, ampak tudi nominalni unionisti. Prav v teh dneh spet spremljamo staro zgodbo, da neka oseba, ki je prepoznana kot partnerica premiera, ne dojema, njen partner pa nima volje ali celo korajže, da bi ji povedal, da slovenska ustava in zakonodaja ne predvidevata posebnega položaja partnerice, partnerja nosilca, nosilke funkcije predsednika, predsednice vlade. Sestrstvo pa ne dojame, da bi jo bilo treba omejiti. Ne zato, ker je, ampak kljub temu, da je ženska. In če kdo to omeni, zaženejo vik in krik, da je to moški šovinizem, mizoginija. In tako imamo neznosno situacijo. Tina Gaber (za koga smešno, za koga ne) osira Janeza Janšo. Kot zasebna oseba, kot influencerka, bi imela do tega vso pravico. A ko in ker hkrati (samovoljno) prezentira državo, neformalno kadruje (!), komentira celo prehranjevalno politiko šolskih oblasti in se spušča v javne polemike iz perspektive partnerice predsednika vlade (kot ob zadnjem smešenju Janševe dražbe), bi moral ali spremeniti zakon o vladi (ZVRS) ali ji povedati, naj se vzdrži javnih intervencij. Pa sestre gor ali dol.

No, v resnici pa je problem, ker ima očitno partnerica prevelik vpliv na premierovo formo in slog delovanja, kar ga potiska v okvir in maniro politike »konfederacije«. Namesto da bi izbral za odgovornega predsednika vlade primerno formalno obliko (tiskovna konferenca, pisna izjava, nastop na TV …), je o zmedi, ki je nastala z novostmi v obračunavanju omrežnine, govoril, polemiziral in osiral kar na Instagramu. Ker slabo vidim, sem si moral natakniti očala, da sem se prepričal, da ni (24ur POP TV, 19. 11. 2024) prikazan kakšen skeč, domislica v razvezanem jeziku in narečnem karikiranju Tilna Artača. Pač podobno orodje, podobna forma, podobna manira, kot jo uporablja njegova partnerica. Morda celo iz iste delavnice?