22. 11. 2024 | Mladina 47 | Ekonomija
Komentar / Ostanimo optimisti
Za uspešen spoprijem s podnebnimi spremembami sta nujna globalno sodelovanje in zaupanje. Tu se začenja nova ureditev sveta ali konča uspešnost sedanje civilizacije.
Devetindvajseta konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP 29) poteka v senci velikih geopolitičnih trenj, novih strateških zavezništev, trgovinskih vojn in vojaških spopadov. V takšnih razmerah so dogovori vse težji, dogovorjeno pa brez prave teže. Sposobnost za ukrepanje se sicer krepi, možnosti dejanskega globalnega sodelovanja pa se celo zmanjšujejo. Zato je podnebna hipokrizija ob naraščajoči politični entropiji in gospodarskem kaosu vse večja, vključujoč in pravičen prehod v razogljičeno družbo pa tako težavna agenda.
COP 29 se tokrat posveča predvsem ekonomskim zmogljivostim držav za preprečevanje izpustov toplogrednih plinov in prilagajanje na podnebne spremembe. Osrednja, pa tudi stara dilema je, kako porazdeliti stroške in vire financiranja drugačnega razvoja, predvsem nove energetske paradigme. Koliko morajo plačati razvite države, za koga in kam investirati, da bi bil prehod gospodarsko učinkovit in politično pravičnejši za manj razvite. Podnebni ukrepi bi morali postati presečišče političnega povezovanja in ne ekonomskega razdvajanja. Most med bregovi preživetja sedanje civilizacije in njenim kolektivnim propadom.
Svetovni politični vrh se pod pokroviteljstvom institucije ZN domala 30 let sistematično ukvarja z energetskim prehodom in podnebnimi spremembami. Na konferencah COP se je začelo dejavno prilagajanje podnebnim spremembam, politike in ukrepe nove energetske revolucije so povzele številne države. Dolgoletna opozorila in pozivi nedvomno učinkujejo. Slabše gre spoznanjem, da kar je dobro za planet, je koristno tudi za ekonomiko podjetij in držav. Politična retorika in javne zaveze se rade izgubijo, realnejša je podstat prestrukturiranja podjetij, vlaganj v razogljičenje industrije in urbanizacije. Zeleni prehod kot skupno politično zavezo je davnega leta 1997 zakoličil COP v japonskem Kjotu, s pariškim sporazumom (2015) so se države dogovorile o ciljih v zvezi z omejitvijo globalnega segrevanja. EU je na teh temeljih leta 2020 sprejela dolgoročno strategijo za zmanjšanje izpustov do leta 2030, do leta 2050 predvideva podnebno nevtralnost. Uravnoteženje izpustov in ponorov naj bi dosegli s posebnim zelenim dogovorom o radikalnem restrukturiranju gospodarstev in načina življenja ljudi.
Znotraj teh okvirov poteka leta 2024 COP 29 v Bakuju. Azerbajdžan je po ZAR (Cop 28, Dubaj) druga država gostiteljica podnebne konference, ki temelji na naftnem biznisu. Toda letos so v Bakuju v ospredju gospodarska vprašanja in iskanje finančnih virov za vlaganja v »podnebno odpornost«. In tu so pomembni podatki, ocene stroškov in naložb, tudi presoja tveganj. Stara referenčna ocena profesorja Sterna o dveh odstotkih svetovnega BDP za pokritje podnebnega prehoda, približno 2500 milijard dolarjev na leto, še vedno velja. Toda nekatere ocene zanihajo tudi do petkratnika te vrednosti. Ključna postavka je, ali želimo zadržati segrevanje planeta pri 1,5 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnijo ali se sprijaznimo z realnejšo mejo približno dva odstotka. Vsekakor pa je sedanji model gospodarskega razvoja neustrezen ne glede na stroške. Potrebujemo nekoliko skromnejše podnebne cilje, nižjo povprečno gospodarsko rast, pravičnejšo porazdelitev bogastva pa cenejše nove tehnologije in drugačno strukturo potrošnje. Samo tako bi lahko dosegli nižje ocene stroškov razogljičenja in cenejši energetski prehod.
Četudi so stroški prehoda in financiranja pogosto pretirani, je realnost še bolj absurdna. Govorimo o več tisoč milijardah svetovnega letnega proračuna, pa nismo v povprečju zadnjih let dosegli niti obljubljenih sto milijard. Pravilo, da morajo plačati onesnaževalci, je stara teoretska mantra, za katero se države v G 20 ne menijo. Samo Afrika, ki so jo stoletja zlorabljale zahodne države, potrebuje minimalno 50 milijard na leto in jih seveda ne dobi. Če bi globalno obdavčili izpuste CO2, recimo s 40 dolarji/tono, bi zbrali dobrih 500 milijard dolarjev na leto. Veliko jih pri tem prisega na trgovanje z izpusti (sloviti 6. člen pariške pogodbe), čeprav je EU dober primer njegove pregrešnosti. Na drugi strani pa je naftni biznis leta 2023 prejel domala 7000 milijard subvencij in tu tiči jedro hipokrizije zelenega prehoda. COP 29 sicer govori o novih finančnih ciljih (1000 milijard dolarjev na leto), toda kako priti do njih. Predlogi o globalnih podnebnih davkih so za zdaj nova politična zavajanja. Tu ponujajo razvpito obdavčenje svetovnih milijarderjev pa globalnih finančnih transakcij, celo sporne proizvodnje plastike in čezmernih letalskih poletov ... Morda bi veljalo v tej kakofoniji predlogov poseči še dlje in obdavčiti vojaške izpuste, topovske granate in tanke, ali pa vse skupaj vsaj elektrificirati. Začnimo z zeleno preobrazbo vojaške industrije in vojsk, četrtega največjega svetovnega onesnaževalca. EU se lahko prek zelenega Nata na COP 30 v Braziliji zavihti na razširjeni geostrateški plato sveta. Dogovori v okviru COP bodo potem lažji in predvsem realnejši.
COP 29 ostaja znotraj pričakovanj. Podnebne finance ponujajo realnejšo sliko politično vse bolj iztirjenega sveta. Za uspešno spoprijemanje s podnebnimi spremembami sta nujna globalno sodelovanje in zaupanje. Tu se začenja nova ureditev sveta ali konča uspešnost sedanje civilizacije. Toda ostanimo optimisti, reči so lahko še slabše.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.