Komentar / V zaklonišča?

Janko Lorenci

29. 11. 2024  |  Mladina 48  |  Kolumna

To je bil trenutek rahle panike, vsaj medijske: Rusija je proti Ukrajini poslala medcelinsko raketo, ki lahko nosi jedrsko bombo. Nekaj zahodnih veleposlaništev v Kijevu se je jadrno zaprlo, pozneje pa se je izkazalo, da so Rusi vnaprej opozorili Američane na izstrelitev rakete in na to, da nima jedrske konice. A svarilo je bilo jasno: lahko bi jo imela. Kakorkoli, vojna je dosegla novo, še bolj tvegano fazo.

Ukrajinska kriza postane nevarnejša vselej, ko gre kateri od strani slabše. Zdaj slabo kaže Kijevu. Rusi napredujejo in Biden je, sklicujoč se na severnokorejske vojake na strani Rusije, Zelenskemu dovolil uporabo močnejših raket za napade na cilje v Rusiji. Ta je izstrelila opozorilno medcelinsko raketo in nekoliko zavito rekla, da lahko proti Ukrajini in tistim, ki ji dajejo take rakete, uporabi jedrsko orožje. Ne Korejci ne ameriško-britanske rakete poteka vojne ne morejo spremeniti, a boji se nadaljujejo in sledile bodo nove zaostritve: še hujši ruski napadi na nesrečno Ukrajino in tako imenovana hibridna vojna (sabotaže, hekerski napadi itd.) proti ciljem v Evropi ter čedalje nevarnejše zahodno orožje za Ukrajino. Rusija in Zahod se spopadata na ukrajinskih hrbtih, vse očitneje pa tudi neposredno.

Vojna tveganja se tako povečujejo. Največje tveganje so pravzaprav voditelji na obeh straneh. Biden Ukrajincem v strahu pred hudo konfrontacijo s Kremljem dolgo ni dovolil uporabe raket večjega dosega, tik pred koncem mandata pa si je premislil. Evropski voditelji so glede Ukrajine zmedeni, negotovi, razdeljeni. Putin, zaprt v svoje paranoidne kremeljske blodnjake, bo, če bodo ukrajinske rakete začele boleče zadevati Rusijo, postal nepredvidljiv in bo najbrž uporabil taktično jedrsko orožje. Kaj bo potem napravil Zahod? Tveganje je tudi Trump; kaj bo storil glede Ukrajine, ne ve nihče, morda niti sam ne.

Scela je ravnanje Zahoda v zvezi z ukrajinsko krizo polomija in pol. Vojno je deloma sozakrivil, potem Ukrajini res pomagal preživeti agresijo, a kljub vsem sankcijam je preživela tudi Rusija, se vojaško modernizirala, poiskala druge trge za nafto, se spremenila v trdo diktaturo, se tesno povezala s Kitajsko in ima podporo velikega dela svetovnega juga. Ukrajina počasi izgublja vojno, vojna tveganja pa se stopnjujejo.

Zahod ni doslej za konec vojne storil nič. To bi bila naravna reakcija zlasti za Unijo, ki jo vojna rahlja, ji dela velikansko gmotno škodo in pospešuje napredovanje skrajne desnice. Vendar ni spravila skupaj nobene mirovne pobude. Se bo vojna torej nadaljevala v nedogled? Se lahko tveganja stopnjujejo vse do jedrskega spopada?

Del odgovora bo prinesel Trump, ko bo prevzel oblast. Amerika, Evropa, Ukrajina in Rusija napeto čakajo na ta trenutek. Trump pravi, da bo vojno končal čez noč. Morda jo bo, morda ne, morda bo zanetil kako novo. Vsekakor je dejstvo, da lahko tak človek nastopa kot potencialni mirovnik, za vso tako imenovano zmerno, demokratično politiko zveneča klofuta, sramota, ki potrjuje, da prav ta politika že dolgo ustvarja razmere, v katerih povsod po svetu poganjajo avtokrati.

Cele jate trdorokcev, čudakov in jalovih demokratov, ki se menjavajo na oblasti, niso naključje. Ureditev, v kateri se politika v nasprotju z vsemi ustavami sveta po tihem podreja kapitalu, namesto da bi ga nadzorovala in usmerjala, ne more rojevati dobrih voditeljev. Voditelji, ki jih rojeva, netijo vojne in dopuščajo njihov srk – pospešeno oboroževanje, militarizacijo, surovo razslojevanje, dodatno slabljenje demokracije. Tudi ni naključje hkratna eskalacija ukrajinske vojne in podnebne krize. Dokler se svet vojskuje, ne sodeluje, dokler ne sodeluje, se ne more resno lotiti reševanja okolja. V to nevarno, med seboj povezano stopnjevanje je klavrno vpletena tudi Unija, takoj za Ukrajino in Rusijo najbolj zainteresirana za konec vojne. Ursula von der Leyen bi morala že zdavnaj sprožiti mirovno pobudo, a caplja za Ameriko (tej vojna kratkoročno deloma koristi), zdaj pa nebogljeno čaka, da svoje napravi Trump. Ko Putin v Ukrajini vojaško še ni bil v premoči, bi bilo veliko laže doseči premirje in pogajanja.

Ne verjamemo, da smo že na samem pragu jedrske svetovne vojne, toda tveganja naraščajo. Toliko bolj, ker se realne nevarnosti skupaj s silovito vojno propagando vseh strani zlepljajo v nepregledno, hektično, živčno gmoto. Ozračje vojne psihoze je voda na mlin skrajnežev, manipulantov in militantov. Kriznih žarišč mrgoli, v vsako večjo vojno pa je vsaj posredno vpleten tako rekoč ves svet. In ker med glavnimi akterji ne vlada niti minimalno zaupanje, ampak zgolj krhko ravnotežje strahu pred medsebojnim uničenjem, ker imajo tako strašno orožje, ker so družbe nemirne, krize vseprisotne, voditelji pa nikakršni, je vsaka taka vojna tveganje, ki se lahko konča tragično za vse.

Zato bi bil mir v Ukrajini dober, tudi če bi ga prinesel Trump. Celo njegov mir je boljši kot početje voditeljev, ki za konec vojne ne storijo nič in raje gradijo jedrska zaklonišča.