Komentar / Patologija te države

dr. Bogomir Kovač

29. 11. 2024  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Izbira in zavrnitev kandidature Antona Ropa za novega guvernerja Banke Slovenije sta simptomatična slika problematične kadrovske politike na državni ravni. Ropova kandidatura je tukaj zgolj povod za obravnavo ključnega problema te države: politizacije kadrovanja, od ključnih funkcij razvejenih vej oblasti do visokih uradnikov. Ločitev med politiko in upravo vedno niha med politično nevtralnostjo in pristranostjo, med meritokratskimi in političnimi kriteriji. Zavrnitev Ropove kandidature skriva v ozadju zapleteno merjenje moči med predsednico države in vladnim kabinetom, vladajočo koalicijo in opozicijo. Toda hkrati razkriva vse težave politično nenačelnega in strokovno spornega kadrovanja na vseh ravneh. Nezadovoljiv institucionalni okvir in vedno nove kadrovske improvizacije so dokaz politične nezrelosti nove države. Kako zastaviti tristopenjski postopek akreditacije, nominacije in končne izbire, se izogniti političnim pastem in spremeniti politično kulturo (ne)odgovornosti? To je druga stran vprašanja, kdo vlada in kako deluje naša demokracija. Patologija slovenske države se začenja na tem kadrovskopolitičnem vozlišču.

V okviru EU in njene monetarne unije velja politična neodvisnost centralnih bank, njihova zavezanost ECB, guvernerje pa izbirajo nacionalne države. Običajno jih imenujejo predsedniki držav, potrjujejo pa v parlamentu, in tako je tudi pri nas. Procedura je določena, merila izbire pa ne, zato prevlada politična izvoljivost kandidatov. Tri zadrege so tu več kot očitne. Rop je imel med prijavljenimi kandidati najbogatejše strokovne in vodstvene izkušnje, bil je hkrati najbolj izpostavljena politična figura. In to je nedvomno v nasprotju z želeno apolitičnostjo te funkcije. Musarjeva se je pri izbiri sicer opremila z nasveti dveh bivših guvernerjev, toda brez posebnih procedur. Nejasen postopek nominacije je tu drugi problem. In tretjega je uprizorila vladna koalicija z brezglavo Golobovo napovedjo, da bodo politično podprli svojo kandidatko. Trk političnih interesov in moči je bil neizbežen in rezultat predvidljiv.

Očitno je Rop v svoji stari impulzivnosti podcenil politična razmerja moči, Musarjeva pa predpostavke svoje kadrovske politike, če želi strokovne argumente postaviti pred politične. In tudi vladna koalicija bi morala sprejeti igro tristopenjske izbire namesto političnega mešetarjenja. Petnajst let je minilo od imenovanja Kadrovsko akreditacijske komisije (KAS), ki je v tej državi uvedla tristopenjski model kadrovanja. Po letu in pol so njeni člani odstopili zaradi trka političnih interesov vlade in strokovnih argumentov lastne izbire, ki velja še danes. Nekaj let kasneje sta Franci Demšar in Renata Zatler to politično kurbišče opisala v pronicljivi knjigi Javna hiša Slovenija (2018). Sporno vpletanje politike v kadrovanje je polno bizarnih zgodb, kako vsakokratna vladajoča politika nastavlja skoraj celoten vodstveni aparat države in odlaga svoje kadre na meliščih javne uprave. Depolitizacija kadrovske politike se začenja pri jasni opredelitvi kriterijev akreditacije, strokovni oceni kompetenc, neodvisnosti in transparentnosti izbire. Država ni kadrovski plen njenih elit, temveč skupno dobro njenih državljanov.

Od Montesquieuja do Webra in Habermasa se širi lok distinkcij o politični in upravni strukturi države, konflikt med politiki in birokrati, prepletu njihovih funkcij in odgovornosti. Politiki imajo mandat za postavljanje ureditve, birokrati ustvarjajo red, prvi so nekakšni voditelji, drugi pa menedžerji. Toda dejansko skupaj obvladujejo državo, zato je ločevanje politike in stroke nesmiselno. Politiki morajo biti pri vodenju javnih politik strokovni, birokrati pa politično odgovorni, prvi določajo cilje, drugi jih realizirajo. Prvi so zavezani vrednotam, drugi učinkovitosti … Dokler bo veljala politična pripadnost več kot strokovna kompetentnost, politična zrelost in moralna odgovornost, ta država nima možnosti za razvoj in s tem tudi preživetje. Po tridesetih letih smo obtičali v močvirju pokvarjenih politikov in nesposobnega uradništva, razprodanih državnih podjetij in razpadajočega javnega sektorja. Precej klavrna podoba osamosvojitvenega raja.

Kaj torej storiti? Morda bi lahko predsednica sprejela pobudo za politično odgovorno tristopenjsko kadrovanje najprej pri svojih imenovanjih. Morda lahko postane skrbnica kadrovske politike na najodgovornejše funkcije države kakšna od uglednih avtonomnih institucij, kot so SAZU, US, univerze ... Morda bi veljalo v postopkih izbire visokih javnih uslužbencev vrniti novi državni KAS s standardi in protokoli za različne natečajne komisije. Nikoli ni prepozno. V tem trenutku v državi poteka kadrovska izbira v državni zdravstveni zavarovalnici (ZZZS), kjer se začenja ali konča realni domet reforme javnega zdravstva. Bodo prevladale domačijske ali mednarodne izkušnje kandidatov, njihova strokovnost ali politična pripadnost, uspešnost njihovega dosedanjega dela, vizija menedžmenta sprememb …? Kadrovski vrtiljak mora s pravo politizacijo postopkov zagotoviti nevtralnost in profesionalnost končne izbire.

Svet vodijo manjšine in ne večine. Politizacija kadrovanja in slabo korporativno upravljanje države sta ključna razvojna past Slovenije. Kadrovska usoda je zgolj v naših rokah.