Komentar / Das Volk*

Vlado Miheljak

6. 12. 2024  |  Mladina 49  |  Dva leva

»Spet se bližajo volitve. V Sloveniji levica na volitvah še nikoli ni zmagala pošteno. Vedno so goljufali na tak ali drugačen način. Največkrat z zlorabo tako imenovane pravne države. Z zlorabo sodišč. … In zato imamo … // Zbrana množica je ob tem vzklikala »mafija, mafija«!// Glejte, mafija je preblaga beseda za njih. Ker mafija spoštuje neka pravila. … Tako da če slovenskemu krivosodju rečete mafija, žalite mafijo. ... Tukaj se krivosodje predstavlja kot pravosodje … Torej, to zborovanje danes je začetek upora proti krivosodju, ki bo trajal, dokler bo treba. … Te države nismo gradili za to, nismo se bojevali za njo, nismo glasovali za njo, da bo stanje takšno, kakršno je. Zato ga bomo spremenili.«
— Janez Janša je po sojenju na okrožnem sodišču v Celju pred množico vernikov napovedal državni in družbeni prevrat (Demokracija 29. 11. 2024)

Gustave Le Bon je leta 1895 napisal pionirsko analizo psihologije množic. V njej je pravilno zaznal, da so ljudske množice deindividualizirane, brezumne, lahko vodljive in nagnjene k pogromom in nasilju. Skratka, skoz in skoz regresivne narave. No, zgrešil pa je s predpostavko, da je prav vstop v množico prapočelo te regresije; da je slehernik, ko vstopi v množico, žrtev socialne okužbe. Freud je 25 let kasneje idejo o socialni okužbi zavrnil, češ da ne zlorabi množica posameznika, ampak obratno, posameznik množico, da se v njej osvobodi socialnih spon in potlačitve gonskih vzgibov. Vzajemna identifikacija, ki oblikuje primarno množico, se vrši prek vodje kot skupnega objekta, s katerim stkejo sleherniki tesno libidinalno vez. Takšna dinamika in estetika procesov je znana od nacističnih do Trumpovih množic. In na Janševih zborovanjih ni nič drugače. To smo se spet prepričali prejšnji teden na zborovanju proti »krivosodju« pred okrožnim sodiščem v Celju. Zborovalci so bili voljni in zreli, da se brez razmisleka odzovejo na ukaz in »šturmajo« v sodno palačo, ali v parlament, ali v vladno palačo. In tudi Janša, ki ga sicer do obisti poznamo, je prvič tako neposredno kazal skomine po takšnem pozivu. Pred sodno stavbo v Celju ni bilo nobene šale. To ni bil ustvarjalni in sproščeni protestival na ulici, kakršne smo videvali v času protestov proti represivnim praksam Janševega režima. Nasprotno, Janševa ulica je bila mrka, slepa, jezna, in bi se ob najmanjšem namigu vodje nasilno preselila v prostore državnih institucij. Pač, podobno kot Trumpovo ljudstvo. Ne da bi bili preveč patetični, a ta dogodek je bil prelomen. V sodni dvorani je potekal proces proti Janši, na ulici pred njo proces proti pravni državi. In težko se bo poslej pretvarjati, da se ni nič zgodilo in dogajalo. Človek, ki je trikrat vodil slovensko vlado in jo naskakuje četrtič, ne priznava temeljnih postulatov pravne države. In zato ni treba iskati mehkih, diplomatskih besed. To je poskus prevrata.

A kdo je kriv zato? Vsak malo in vsi po malem. Javnost, ki ni zaznala ali ni hotela dojeti, kaj se dogaja. Mediji, ki vedno znova pristajajo na Janševa pravila igre. In ne nazadnje tudi sodna oblast, ki s prevelikim razumevanjem in toleriranjem dopušča Janševe manevre izigravanja sodnih procesov in celo izogibanja narokov. Znano je, da se je v večini sodnih postopkov Janša izvlekel. Ne zato, ker bi dokazal nedolžnost, ampak ker so zastarali zakoniti roki ... Prepričan sem, da so obstajali mehanizmi učinkovite izročitve sodnih pozivov in sankcioniranja izogibanja narokov. Premajhni poštni nabiralniki kot standardno sredstvo izogibanja narokom so sinonim Janševega privilegiranega položaja. Če bi ga vsaj enkrat prisilno privedli, bi tudi on, kot drugi sleherniki, začutil avtoriteto sodišča, ki ga kot zvesti Titov mladinec sicer ne priznava.

Ampak kakorkoli, Janši je z leti uspelo oblikovati sekto odvisnikov, ki pred kamerami ne vedo povedati, niti zaradi katere zadeve poteka konkretni proces, a vedo, da a priori ni kriv.

Vsakršno leporečenje je zato odveč. Janša je človek zlih namer. Kdorkoli dopušča, četudi zgolj načelno, sodelovanje z njim, je sostorilec v procesu demontiranja pravne države in demokratičnih standardov. Za Logarja in njegove strankarske tovariše bo načelno povolilno ne/sodelovanje odličen test doslednosti in verodostojnosti.

Janša, zadnji politično aktivni komunist na vodilnem strankarskem položaju in občasno na visokem državnem položaju, je prehodil dolgo pot od podeželskega mladinsko-partijskega aktivista prek Jajca do sedanjega potencialnega prekucnika. Kot politkomisar romanja v Jajce je leta 1977 vizionarsko napovedal, »da razvijamo našo samoupravno socialistično družbo, da jo gradimo na revolucionarnih temeljih, temeljih marksizma. … (in da se je treba) boriti proti vsem negativnim pojavom v družbi in predvsem slediti poti največjega revolucionarja – tovariša Tita!« In prejšnji teden je pred celjskim sodiščem razgrnil akcijski načrt demontaže sodišč, ki ga, kot njegov mladostni vzornik, ne priznava. A s svojimi zaslepljenimi sledilci in verniki ima srečo. Še vrečke sramu mu ni treba natakniti na glavo, da bi prikril, da jih nagovarja boljševik stare šole.

*Tisti, katerih vera je močnejša od vednosti.