N'toko

6. 12. 2024  |  Mladina 49  |  Žive meje

Komentar / Leto terorizma

Bi bili radi odgovorni za strelski pokol v Stožicah?

Šest mesecev je naokoli in vlada je ponovno podaljšala mejni nadzor na mejah s Hrvaško in Madžarsko. To je zdaj že rutina, ki se redno izvaja vse od lanskega Hamasovega napada. Tudi razlog za opustitev šengenskega režima ostaja enak: »povečana teroristična grožnja zaradi radikaliziranih posameznikov in gibanj, ki prihajajo z vojnih območij Bližnjega vzhoda«. Po oceni varnostnih strokovnjakov grožnja terorizma v Sloveniji ostaja na visoki, tretji stopnji, torej lahko realno pričakujemo, da se bo nasilno dejanje zgodilo.

Ti izredni ukrepi – dejansko gre za odpravo enega temeljnih pogojev enotnega gospodarskega območja EU in uvajanje izrednih varnostnih razmer – pa niso bili deležni nobene posebne parlamentarne razprave, nobenih novinarskih poizvedb, kaj šele protestov civilne družbe. Postregli so nam z njimi kot z enostranskim strokovnim dejstvom, v katero se druge institucije nimajo kaj vtikati in ki ga varnostnim organom ni treba niti utemeljevati … Kaj pa vi veste o terorizmu? Bi bili radi odgovorni za strelski pokol v Stožicah?

A prav zaradi načina, kako so v zadnjem letu strokovnjaki obravnavali terorizem, bi morali podvomiti o njihovi strokovnosti. Od razglasitve zvišane stopnje tveganja smo imeli v Sloveniji štiri javne varnostne intervencije na to temo in vse štiri so prišle v javnost kot odziv na politično dogajanje ali na medijsko razvpite dogodke. Dovolj zgovoren je bil že prvi teden vpeljevanja novega režima: 19. oktobra 2023 je vlada odločala o uvedbi mejnega nadzora, isti dan pa smo imeli kar dva »teroristična incidenta« – policija je najprej aretirala osebo, ki naj bi bila grozila z napadom na shodu za Palestino, nato pa je pred azilnim domom na Viču potekala obširna akcija specialne enote zaradi »suma terorizma«. Oba primera sta bila lažna alarma – v tistem na Viču se je izkazalo, da je bil »terorist« le slovenski državljan, ki je na parkirišču preglasno poslušal radio. Še bolj bizaren je bil incident avgusta letos: v tednu, ko so poročali o aretaciji treh avstrijskih mladostnikov, ki naj bi bili načrtovali napad na koncertu Taylor Swift, je slovenska policija v medije poslala kriptično obvestilo, da je pred časom tudi sama aretirala mladostnika, ki »je kazal začetne znake radikalizacije«. Med hišno preiskavo sicer niso našli ne orožja ne eksploziva, niti niso znali razložiti, kaj naj bi bil poleg čudne zgodovine iskanja v Googlu zagrešil nesrečni najstnik – več kot očitno je bil edini cilj obvestila pristaviti lonček k medijski histeriji.

A še najbolj bode v oči zgodba o aretaciji 42-letnega iraškega kuharja, ki naj bi bil član vojaške enote Islamske države. Odkritje varnostnih organov zveni kot velik dosežek, dokler ne slišimo ozadja: Iračan je v Slovenijo prišel kot prosilec za azil že pred sedmimi leti in policija je že takrat imela vse podatke iz njegove mednarodne tiralice. Za aretacijo se ni odločila, ker se je izkazalo, da je tiralica umaknjena, obtožbe proti osumljencu pa so nastale v nejasnih okoliščinah ameriške okupacije in mu ni bilo mogoče dokazati nobenega sodelovanja s terorističnimi skupinami. Kar sedem let kasneje se je policija brez novih dokazov odločila na podlagi prav te zastarele tiralice in ovrženih obtožb Iračana aretirati, podrobnosti pa so prišle v medije teden pred sklepom vlade o podaljšanju mejnega nadzora. Seveda je mogoče, da je časovno ujemanje le naključje, nikakor pa ni naključna skrajno nenavadna in neetična odločitev tožilstva, da celotno obtožnico posreduje novinarjem. Tako se je po vsej verjetnosti nedolžen begunec, ki je bil sedem let zgleden prebivalec Slovenije, marljiv prostovoljec in delavec brez kakršnihkoli prekrškov, znašel na naslovnicah kot »bojevnik Islamske države«. Novinarji niso objavili le njegovega polnega imena in osebnih podatkov, ampak celo zdravstvene podatke in podrobnosti o njegovi družini, ki jih je kot prosilec za azil v pogovoru zaupal slovenskim odločevalcem. Vsakemu poznavalcu sodnih procesov je lahko jasno, da se tako ne vodijo strokovni, pač pa politični postopki.

Narava in tajming teh dogodkov nam dajeta slutiti, da se varnostni ukrepi na mejah niso uvedli z namenom preprečevanja terorističnih incidentov, pač pa so se incidenti zgodili, da bi upravičili ukrepe na mejah. Seveda ne gre za nov pojav in nas takšno piarovsko manipuliranje policije in organov pregona ne bi smelo presenečati. Bolj neprijetno učinkuje podoba anemičnih poslancev, strokovnih odborov, novinarjev in urednikov, ki niso zmožni najmanjšega kritičnega preizpraševanja njihovih potez – tudi ko se vsem na očeh izvajajo očitno neprofesionalne, včasih pa naravnost otročje izpeljane aretacije in medijski linči. Še več, mediji so iz teh policijskih fiaskov naredili zgodbe o nevarnih teroristih. Dovolj je, da varnostni jastrebi izrečejo čarobno besedo »terorizem«, pa celotna strokovna javnost ponižno prikima. Tudi v tednu, ko so prav ti varnostni strokovnjaki pokazali, da ne zmorejo preprečiti javne in vnaprej pričakovane eksekucije priče v zadevi Kavaški klan, še vedno slepo zaupamo, da nas varujejo pred džihadisti z Bližnjega vzhoda.

Zahodna vojna proti terorju je stara že dobrih 23 let in je v tem času povsem preoblikovala naš svet, očitno pa se nismo iz nje ničesar naučili. Prav servilnost medijev in institucij je nekoč omogočila ameriškim hujskačem prodati laži, ki so pripeljale do vdora v Afganistan in nato Irak … Triindvajset let kasneje v Evropi, ki še vedno zapira meje pred begunci s teh območij, očitno nismo nič manj odporni proti manipulacijam varnostnih strokovnjakov.