Komentar / V slepi ulici

dr. Bogomir Kovač

6. 12. 2024  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Preteklo je več kot tisoč dni od ruske invazije na vzhodno Ukrajino, največje in strateško najbolj usodne vojne v Evropi po letu 1945. Po domala treh letih bojevanj sta obe strani v brezizhodnem položaju. Zahodne države vedno bolj intenzivno oborožujejo Ukrajino, Rusija posega po vedno močnejših in nevarnejših orožjih, na obeh straneh zmanjkuje voljnih vojakov. Vojaško nobena stran ne more slaviti zmage, zato je sklenitev morebitnega miru lahko zgolj priznanje obstoječega stanja. Ukrajina je tu na slabšem, vojaško postopoma izgublja, ekonomsko je povsem odvisna od zahodne pomoči, ljudje bodo težko preživeli tretjo zaporedno zimo. Rusiji pozicijska vojaška igra bolj ustreza, preživela je ekonomske sankcije, toda tveganja se tudi zanjo povečujejo. ZDA in EU jo še naprej želijo vojaško obkoljevati in ekonomsko slabiti. Rusija ostaja njun etablirani politični sovražnik, Putin pa ideološko poosebljanje zla. Novi »Trumpov svet« je v to brezizhodno pozicijsko igro vnesel dodatno negotovost. ZDA so dejansko zakuhale to vojno in z nepredvidljivim Trumpom naj bi jo tudi končale. V množici dilem sta dve povsem jasni. Ukrajina je tu prva in največja žrtev, EU največji osmoljenec.

Razplet te vojne je odvisen predvsem od razumevanja njenega zapleta. Ta sega vsaj trideset let nazaj. Ukrajina velja za staro geostrateško osrčje evroazijskega prostora. Za Pentagon je od devetdesetih let vzvod vojaške slabitve Rusije, Ukrajina in Gruzija sta tu zadnja člena njene vojaške obkolitve. Za Rusijo je Ukrajina pomenila most za tranzit energentov, Sevastopol na Krimu je od leta 1783 osrednje pristanišče ruske mornarice. Semena konfliktov ni težko najti. Na vzhodu Ukrajine živi več kot osem milijonov etničnih Rusov, Ukrajina je žitnica sveta, bogata z naravnimi bogastvi, politično je na večnem prepihu Vzhoda in Zahoda. Politično gre za transformacijo nekdanje republike Sovjetske zveze (SZ) v prozahodno državo. Geostrateško je v ozadju geostrateška igra med ZDA in Rusijo, čigav politično-ekonomski satelit bo postala.

V devetdesetih so Ukrajino najprej ekonomsko sesuli z zahodnimi tranzicijskimi recepti, potem so ZDA v »oranžni revoluciji« leta 2004 dosegle njeno politično destabilizacijo. Proameriški Juščenko je leta 2005 zakoličil strategijo vstopa Ukrajine v EU in Nato, pet let kasneje se je proruski Janukovič temu odrekel. Rusija je leta 2014 zavzela Krim, nekaj mesecev kasneje so izbruhnili nemiri in vojaški spopadi med ukrajinsko vojsko in proruskimi silami v Donbasu. Leta 2022 se je oboje zaključilo z neposredno rusko invazijo na Ukrajino in ta vojna izčrpavanja traja že tri leta. Trojanski konj ZDA v tej politični mišelovki je vseskozi širitev Nata, EU stavi na mehko moč svoje »evropeizacije«. Rusija je ubrala vojaško pot, diplomacijo je od samega začetka preglasilo nasilno orožje. Posreden spopad obeh transatlantskih partnerjev z Rusijo poteka na plečih in na račun Ukrajine že tri leta.

Konflikt je seveda že zdavnaj v slepi ulici. ZDA in EU obljubljajo Ukrajini integracijo v EU in Nato, dejansko pa je ne želita zaradi prevelikih zavez. Pripravljeni sta ohraniti ekonomsko in vojaško pomoč, podpirata ofenzivno držo Ukrajine, tudi z napadi na Rusijo, toda brez svojih vojakov. Za Ukrajino sta Nato in EU edini porok miru, ključ do umika Rusije z vseh zasedenih območij. Rusija pristaja na vključitev Ukrajine v EU, toda brez Nata. Presečna množica je tanka, mirovni sporazum brez zmagovalcev in poražencev pa ni edina alternativa. Severna in Južna Koreja že desetletja po spopadu ostajata brez njega. Nemčija je v hladni vojni pripadala nasprotujočima si vojaškima blokoma. Podobne rešitve lahko imamo torej tudi v Ukrajini. Težava je drugje. Vsak slab kompromis bi zagotovo odnesel Zelenskega, ogrozil morda celo Putina. Če bodo ZDA in EU nadaljevale z vedno bolj ofenzivnim oboroževanjem Ukrajine, ekonomsko pomoč pa prepustile EU, tvegajo nuklearni spopad in propad EU. Nemčija je bolj naklonjena normalizaciji odnosov z Rusijo kot Francija, Poljaki so bližje vojaškim rešitvam, Madžarska diplomaciji ... EU kot vedno nima enotne politike, ZDA pa ne celovite rešitve.

Trump kot ameriški Kaligula vliva strah, dobrih rešitev pa nima. Putina ne more več dodatno izsiljevati, Ukrajine pa ne zmore dobro zaščititi. Če Ukrajino spustijo v Nato, jo bodo morali braniti, če jo pustijo zunaj, so politični poraženci. Trump bo verjetno ekonomsko pomoč prevalil na EU, povečal pa vojno moč Nata v EU, zavaroval bo zahodno Ukrajino, žrtvoval vzhodno. Zahteval bo varnost za ameriške korporacije in pristal na rusko aneksijo. Vsega slabega bo kriv Biden, vsega dobrega pa Trump. EU je tu pred težjo preizkušnjo. Prevzeti bo morala odgovornost za financiranje Ukrajine, povečati svoj vojaški proračun na okoli 700 milijard, in to v času dolgoročne stagnacije in izgube globalne konkurenčnosti. Militarizacija EU je njen politični kontrapunkt, ekonomsko je v izgubljenem položaju. To krepi ekonomski protekcionizem, politične nacionalizme in desni populizem članic.

ZDA so v Ukrajini sprožile ireverzibilni proces nove svetovne ureditve, EU je danes bližje razpadu kot razcvetu svojega eksperimenta. Ukrajina je bila polje njunih geostrateških improvizacij, spremenila se je v evroazijski bumerang.