Vlado Miheljak

13. 12. 2024  |  Mladina 50  |  Dva leva

Komentar / Prisrčno srečanje z gospodarjem

(Naj Trumpu napovemo vojno ali zvestobo?)

Golob ni bil prvi in edini, ki je pred ameriškimi volitvami brez diplomatske zadržanosti in previdnosti podpiral Kamalo Harris. Ker je pač videl Trumpa kot simbol nedemokratičnega sveta. A koliko je protikandidatka Kamala Harris, ne samo po aktivni podpori Izraelu in njegovi genocidni politiki, zastopnica svobodomiselnega sveta, je res veliko vprašanje. Pravzaprav sploh ni vprašanje. Ampak Trump je zmagal. In postavi se vprašanje, kako ravnati s primitivcem, prostakom, tepcem … in kar je še negativnih atributov. Države in državniki imajo različne strategije odnosa do »nezaželenega« zmagovalca volitev, ki je Evropi že napovedal vojno: ekonomsko, trgovinsko, vojaškozavezniško, diplomatsko … No, najbrž žepna državica Slovenija ne more ravnati kot svoj čas svobodna mestna državica Kristijanija (dansko: Fristaden Christiania) na otoškem delu Københavna. Namreč leta 1971 so skvoterji zasedli zapuščene vojašnice in druge objekte ob staromestni utrdbi. In kmalu razglasili svojo avtonomijo, pravno neodvisnost, dobili svoje simbole, zastavo, himno in celo valuto.

V jedru četrtne državice je bil motorni promet omejen na minimum, onemogočane so bile dobičkonosne nepremičninske špekulacije, razglašena je bila ničelna toleranca do nasilja in oboroževanja itd. Sočasno pa so, nekoliko protislovno s to mirovniško pozo, nekatere avtonomne skupine anarhistov simbolno razglasile vojno proti imperialističnim Združenim državam, ki so bile takrat še globoko zapletene v vietnamsko morijo. Vojna napoved seveda ni doživela nasilnega epiloga. Danes je Kristijanija po različnih dobrih in slabih izkušnjah in epizodah predvsem razglednica, ena najbolj obiskanih znamenitosti danske prestolnice. Slovenija seveda te protiameriške zgodbe ne more ponoviti. A to še ne pomeni, da se smejo njeni predstavniki obnašati tako ponižujoče lakajsko, kot so se ob odprtju prenovljene pariške katedrale Notre Dame. Ob bežnem in nenačrtovanem, dobre pol minute trajajočem srečanju s Trumpom, ki ga je pred volitvami Golob razglasil za botra kršiteljev mednarodnega prava (!), sta se Tina Gaber in njen premier obnašala kot najstniške groupies, ki se vsiljujejo kakšni rock zvezdi v zaodrju po koncertu. Mimo vseh protokolov se je s Trumpom prva rokovala Tina Gaber, za njo še Golob.

In mimika ter govorica telesa, smehljanje in sluzasto klanjanje, sta bili žaljivi za državo. Namreč Golob ni bil na zasebnem obisku kot svoj čas ob obisku Dallasa in Dončića, ampak je predstavljal državo. Kar je samo po sebi vprašljivo. Kajti slovesnost je bila protokolarna in zato bi bilo veliko primerneje, če bi Slovenijo zastopala predsednica republike, ki pa je vabilo zavrnila, kot najprej tudi Golob. A na uradni strani predsednika vlade je bilo po obisku Pariza objavljeno patetično pojasnilo: »Prav zaradi izjemnega pomena tega slovesnega dogodka je bilo ključno, da je bila Republika Slovenija v Parizu ustrezno zastopana. Dogodka so se namreč udeležili številni svetovni voditelji.« Res so bili zastopani svetovni voditelji, a Golob je bil na sceni le kot del kulise. Kar je v nasprotju z njegovimi nedavnimi napovedmi, da bo manj potoval v tujino in doma reševal nakopičene težave. Tako se, kljub prvotnim napovedim, ni udeležil uvodnega vrha svetovnih voditeljev na podnebni konferenci Združenih narodov (COP29) pred mesecem dni v Bakuju. Pojasnil je, da so pač doma pomembnejše stvari. Pomembnejše, kot je svetovna konferenca o podnebju?! No, v izjavi za medije ob robu začetka neformalnega zasedanja voditeljev EU o konkurenčnosti v Budimpešti se je nerodno razkrinkal, da je odločitev o neudeležbi na letošnji podnebni konferenci ZN v Bakuju sprejel »podobno kot večina evropskih voditeljev«. Drugače rečeno: iz istih razlogov, kot ni šel v Baku, je šel pozirat v Pariz.

Tudi zapis na uradni strani predsednika vlade o Trumpovem navdušenju nad domovino soproge in njene družine je bil res deplasiran. Trumpa Slovenija zanima približno toliko kot njegovo »avstrijsko« soprogo Melanijo.

P. S. Je pa Žan Mahnič iz SDS zunanjo ministrico Tanjo Fajon pravkar pozval, naj Slovenija predlaga Be njamina Netanjahuja za Nobelovo nagrado za mir. Nadvse pomembno je, da Slovenija v teh težkih časih ohranja smisel za humor. Čeprav črn in obešenjaški.