Komentar / Kriza EU

dr. Bogomir Kovač

13. 12. 2024  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Evropska unija je pred najresnejšo krizo svojega obstoja in le redki so to pripravljeni razumeti in priznati. Njen perspektivni institucionalni eksperiment razpada na vseh področjih. Ruši se globalna liberalna ureditev sveta in v njenem središču se ZDA s Trumpom spreminjajo iz liberalne demokracije v iliberalno korporativno oligarhijo. Na geostrateškem zemljevidu sveta EU izgublja svoj položaj na račun obrambe ameriške globalne hegemonije. Zelena agenda in energetska strategija EU sta propadli na globalni in regionalni ravni. Njeni zveneči brezogljični cilji niso rešili sveta, so pa ubili konkurenčnost evropske industrijske družbe. EU je desetletja gradila miroljubno koeksistenco držav članic in razoroževanje sveta, sedaj pa vojaški ustroj postaja njeno novo lepilo. Zato se socialna država njene starajoče se družbe lomi, s tem pa pada tudi politična legitimnost evropskega projekta. Politična implozija EU je vse bolj vprašanje časa.

Dobrih trideset let po velikem zmagoslavju zahodnega kapitalizma in spektakularnem razpadu komunističnega sveta razpada neoliberalni globalni kapitalizem. EU je svoj pacifistični socialni projekt že zdavnaj cepila z neoliberalno agendo in se povsem podredila obrambi ameriške globalne hegemonije. Tako je zadnja desetletja zapravila ves moralni kapital svoje slovite socialne države in miroljubne koeksistence držav. ZDA so povojno svetovno ureditev vzdrževale s političnim obvladovanjem mednarodnih institucij, ekonomsko in tehnološko prevlado svojih multinacionalk in veliko vojaško premočjo. EU pa je svetu prodajala svojo vizijo novega sveta, družbenega napredka in vseobsegajočih človekovih pravic. Zgodba se je začela krhati, ko je Kitajska postala tehnološki in ekonomski konkurent ZDA, Rusija pa se je s Putinom vrnila na politični zemljevid Evrope kot stara jedrska velesila. Zato so ameriške elite napovedale ekonomsko vojno Kitajski in politično Rusiji, EU pa si je v tej ameriški gonji nadela vlogo 51. države ZDA.

Paradoks tega komplota je več kot očiten. Avtokratska Rusija zahteva od EU politično spoštovanje globalne jedrske velesile, komunistični Kitajski ustreza obstoječi ekonomski liberalizem, ZDA pa si želijo preurediti svetovni red po svoji novi podobi. Scenarijev je veliko, od kaotične dezintegracije sedanje ureditve, tudi razhoda starih zavezništev (ZDA-EU) do delitve hegemonij (G/7--BRICS), ali pa novega resetiranja sveta s tretjo svetovno vojno med Natom in Rusijo (Ukrajina), ZDA in Kitajsko (Tajvan). Očitno ZDA in EU niso pripravljene sprejeti nove realnosti, da stara zahodna dominacija ni več mogoča. ZDA so s Trumpom največji problem. Zanikajo in ogrožajo večino od 17 trajnostnih ciljev ZN, novi protekcionizem ogroža globalni razvoj, omejevanje migracij ruši svoboščine in pravice ljudi. Liberalna demokracija v ZDA se je prelevila v delovanje globoke države, nobenega jamstva ni, da se bo temu izognila tudi EU. Zahodni liberalizem brez ZDA ne more živeti, z Američani pa tudi ne prav preživeti.

Ekonomske zadrege so v EU vse večje. Ne gre zgolj za institucionalne probleme širitve in poglabljanja EU, kjer prva poglablja divergenco, drugo pa zahteva konvergenco, od ekonomske do politične unije. Zato v kriznih časih EU deluje razglašeno in neusklajeno. Za EU sta bili zadnja leta zeleni in digitalni prehod osrednja strategija razvoja in želene globalne afirmacije. Toda stroške ekoloških dajatev (emisijski kuponi) je zviševala zgolj

EU in ne drugi, brezogljični cilji so podražili energijo in povzročili deindustrializacijo, padec produktivnosti in mednarodne konkurenčnosti. ZDA in Kitajska so jo prehitele na vseh področjih. Letta in Draghi sta v svojih ekonomskih poročilih o konkurenčnosti enotna. EU brez radikalnega zasuka svoje razvojne politike in industrijske politike ne more preživeti. Toda kje je rešitev?

EU jo je našla na problematičnem koncu, v novi militarizaciji in varnostni strategiji EU. Skupna varnostna in obrambna politika je zapisana že v 42. členu Lizbonske pogodbe (2007), kot del integralne zunanje in varnostne politike. Toda EU tega nikoli ni uresničila, ker ne obstaja kot politična unija in ostaja ameriški vojaški protektorat. Vojaška neodvisnost je star, toda tudi zastarel temelj politične suverenosti. Rešitev ni v novi militarizaciji EU, temveč v globalnem miru, multilateralnem sodelovanju in ne brezmejni konfrontaciji (21. člen Lizbonske pogodbe). ZN so že leta 2023 pozvali k novi agendi za svetovni mir. Kultura miru pa zahteva zmanjšanje oboroževanja, omejitev in prepoved jedrske oborožitve, sodelovanje velesil. Vojaška moč ni porok miru, temveč v EU povečuje tveganja za nove konflikte in vojne. EU je tu povsem zgrešila celoten smisel svojega dosedanjega obstoja.

Politična in ekonomska kriza v Franciji in Nemčiji, dveh gradnikih EU, sovpada s tiho in nevarno krizo EU. Obe vojni v Ukrajini in Gazi sta razkrili dvojna merila in hipokrizijo elit, kar vodi v moralni razkroj EU in mednarodnega prava. EU postaja neprebavljiv dežnik slabih ekonomskih rešitev in političnih mesečnikov. Brez njega pa so najranljivejše majhne in mlade države. In tu tiči težko dojemljiva usoda naše Slovenije.