20. 12. 2024 | Mladina 51 | Žive meje
Komentar / Upehani liberalizem
Zakaj politiki liberalne sredine vse težje vzdržujejo naracijo o širjenju demokracije in človekovih pravic in se vse bolj zatekajo k zgodbam o civilizacijskem spopadu?
Še ne tako davno se je zdelo, da je konservatizem, kakršnega so izvažale ameriške medijske hiše, dokončno izgubil privlačnost. Zaripli tea-party republikanci so zasitili medije s svojimi zarotami (»Obama je islamistični dvojni agent …«, »Michelle Obama je v resnici moški!«) do točke, ko jih ni bilo več mogoče jemati resno – celo najzvestejši poslušalci so se naveličali sledenju komentatorjem v globine blaznosti.
Morda je bil prelomni trenutek leto 2012, ko je desničarski zvezdnik Alex Jones razglasil, da se pokol v šoli Sandy Hook, v katerem je bilo ubitih 20 malčkov, ni zgodil in da so jokajoči starši le najeti igralci, ki želijo vašo pozornost preusmeriti od pravih zločinov … Jones je od svojega občinstva enostavno zahteval preveč. Biti pravi konservativec in patriot je dejansko pomenilo sprejeti nazor, da se noben dogodek, ki ga vidiš na TV, ni zares zgodil in da je čisto vsaka informacija laž vladajočih reptilov. Desničarji so šli predaleč v strašenju volivcev in tistega leta je Obama gladko zmagal.
Dobro desetletje kasneje so zahodni liberalci tisti, ki so se znašli v zanki Alexa Jonesa. Iz leta v leto nas vlečejo globlje v zarotniško paranojo in od nas zahtevajo brezpogojno vero v vse manj verjetne zgodbe. Začelo se je z zaroto Russiagate – razlago, da za čisto vsakim dogodkom na Zahodu dejansko stoji veliki lutkar Putin, ki iz ozadja vodi naše države in ki bo zdaj zdaj vkorakal na Dunaj. Nadaljevalo se je z Gazo, o kateri nam že več kot leto razlagajo, da so otroška trupla, ustreljeni novinarji in porušene bolnišnice le zaigrana Hamasova propaganda, vsaka kritika Izraela pa je lahko le plod antisemitskih razbijačev pod sponzorstvom Irana. Liberalna paranoja pa je segla tudi v naše vsakdanje navade: če ste morda uporabnik TikToka ali kupujete božična darila na Temuju, ste padli v past kitajske komunistične partije, ki želi zmanipulirati vaš um. Vse to niso zarotniške teze, ki bi jih propagirali kričači iz temačnih kotičkov interneta, ampak uradna stališča večine zahodnih liberalnih strank in same evropske komisije. Ne verjemite svojim očem in razumu, v ozadju v resnici poteka velika civilizacijska bitka, ki se ji moramo vsi prepustiti!
Ko se mi je že zdelo, da sem doživel vrhunec tega zdrsa v infowars zarotništvo, sem se prejšnji teden dokončno prepričal, da so liberalni režimi dosegli raven Alexa Jonesa: televizijska hiša CNN je sredi belega dne predvajala intervju z znanim članom Al Kaide! Ne le to, mednarodni terorist Abu Mohamed Al Džolani, ki se je kalil v džihadističnem inkubatorju okupiranega Iraka in se je v tandemu z Isis dolga leta boril za vzpostavitev salafističnega režima v Siriji, nam je bil predstavljen kot zmeren reformator, ki bo izpeljal demokratizacijo države. Kaj naj si ob tem mislijo zahodni gledalci? Po dobrih dveh desetletjih vojne proti terorju, po okupaciji Afganistana in Iraka, po boju proti Islamski državi, po begunski krizi, po islamofobni histeriji, zvišanju stopnje teroristične ogroženosti in povečevanju nadzora povsod v Evropi smo zdaj izvedeli, da so tisti izvirni zlikovci iz Al Kaide v resnici naši najbolj zaupanja vredni partnerji pri vzpostavitvi demokracije na Bližnjem vzhodu.
Drži, da položaj v Siriji ni črno-bel, toda vratolomni obrati v zahodnem poročanju nam kažejo, da liberalni establišment enostavno ne zmore več povedati prepričljive zgodbe. Privlačnost liberalizma je bila med drugim v tem, da je prebivalcem imperialnega centra ponujal racionalno razlago za nenehne vojaške ekspanzije: Zahod se bori proti diktatorjem in teroristom za pravice zatiranih, za manjšine in za ženske. Ta humanitarna naracija je bila seveda vseskozi na preizkušnji, do konca pa se je porušila v Gazi, ki so jo Izraelci ob neomajni zahodni podpori pred očmi celotnega sveta spremenili v klavnico žensk in otrok. Na vrhuncu vojne v Siriji je liberalna Evropa (in deloma ZDA) vzdrževala humanitarno naracijo z nekoliko povečanim sprejemanjem beguncev, a temu se je danes povsem odpovedala: v evropskem parlamentu so liberalci izglasovali drakonski migracijski pakt, Bidnova administracija pa je brezsramno promovirala Trumpove mejne rešitve. In ni minilo niti 24 ur od padca Damaska, ko so evropske vlade vseh barv že razglašale, da se bodo morali sirski begunci vrniti domov, saj je Sirija zdaj varna država … Seveda nihče, ki je na TV gledal posnetke bombardiranja in javnih usmrtitev, temu ni verjel, razumel pa je resnično sporočilo držav: opustili smo vsakršno pretvarjanje, da imamo v zunanji politiki kakšen human ali demokratičen cilj. Nikoli ni bilo načrta onkraj vojne same.
Na predvolilnih soočenjih med Donaldom Trumpom in Kamalo Harris smo videli, kako sta se kandidata mučila razložiti gledalcem, v čem se pravzaprav razlikujeta njuni zunanjepolitični viziji – če kaj, je Trump marsikomu dal več upanja, da utegne vsaj na ukrajinsko fronto prinesti mir. Politiki liberalne sredine vse težje vzdržujejo naracijo o širjenju demokracije in človekovih pravic in se vse bolj zatekajo k zgodbam o civilizacijskem spopadu. V prihodnjih letih bomo od njih slišali bolj malo o viziji prihodnosti in veliko o kitajskih aplikacijah, iranskih brezpilotnih letalnikih, ruskih agentih … Treba je priznati, Alex Jones in njegovi nasledniki so bili v svojih provokacijah vsaj iskrivi, slikoviti in energični, pridigarji liberalizma pa delujejo, kot da ne prepričajo niti samih sebe več. Potem ko so pomagali pripeljati svet do roba tretje svetovne vojne, spoznavajo, da v vojnih razmerah njihova ideologija ne deluje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.