Komentar / Militarizacija EU

dr. Bogomir Kovač

20. 12. 2024  |  Mladina 51  |  Ekonomija

Človeška civilizacija je na pomembnem razpotju, ogrožajo jo vedno usodnejše ekološke degradacije in naraščajoči vojni spopadi. Milijoni ljudi občutijo katastrofalne posledice podnebnih sprememb in naraščajočih vojaških konfliktov. Ta svet obvladuje globalna mreža militantnih političnih in poslovnih elit. Naraščajoče oboroževanje in financiranje vojn pomenita prerazdelitev virov na račun obvladovanja ekoloških sprememb in socialne pravičnosti. Zgodovinska mehanika dolgoročnih politično-ekonomskih in vojaških ciklov se namreč nevarno izteka prav v tem obdobju 21. stoletja. Tehnološko in vojaško lahko z nekaj norimi potezami političnih odločevalcev uničimo planet in našo civilizacijo. Naša varnost je lahko samo kolektivna in globalna, zato je demilitarizacija ključna strateška usmeritev držav. Zmanjšanje vojaških izdatkov in globalna razorožitev sta prva miroljubna koraka k ohranjanju trajnostnega razvoja. Nova agenda za mir ni utopična vizija Združenih narodov, temveč eksistenčna nuja preživetja naše civilizacije.

Zgodovina družb je dejansko zgodovina vojn, mir je zgolj mašilo med njimi in ne obratno. Konfliktnost in sodelovanje, vojna in mir, to so zgolj dve plati iste medalje. Povsod sta v ozadju ustvarjanje bogastva in delitev plena, prisvajanje politične moči na račun uničevanja drugih. VB in ZDA so izvrsten dokaz tega. Vojne, pravi stari Clausewitz, so zgolj drugačno politično sredstvo. Industrijska družba moderne dobe je vojne zgolj industrializirala, množična proizvodnja blaga producira zgolj množično potrošnjo smrti. Druga svetovna vojna je to ultimativno povezanost vojaških sredstev in političnih ciljev zgolj relativizirala. Uporaba jedrskega orožja prinaša politično uničenje sveta. Zato tu ne velja stara antična nakana, da želeni mir zagotavlja pripravljenost na vojno. Mir kot božje kraljestvo, učita tako krščanstvo kot islam, zagotavlja na Zemlji zgolj zmaga nad nevernimi sovražniki. Ta večni militantni temelj miru je tudi sedanja politična agenda.

Zadnji trendi razkrivajo 101 vojaški konflikt na državni in meddržavni ravni (Uppsala Conflict Data), vojaško nasilje, politična nasprotja in kulturna polarizacija vseskozi naraščajo. Dramatično se povečuje tudi število žrtev (več kot 200.000 v letu 2024), ekonomske posledice vojnega nasilja znašajo 19.100 milijard USD, slabih 14 odstotkov svetovnega BDP. Za oboroževanje smo leta 2024 porabili več kot 2400 milijard USD, izdatki za mirovne sile pa znašajo zgolj 49,6 milijarde. Globalni indeks miru (GPI) s 23 merljivimi indikatorji (varnost, militarizacija, konflikti) pokriva 163 držav, razkriva pa poslabšanje razmer v 97 državah (2023). Afganistan je zadnja leta najbolj ogrožen, Islandija najmanj, med državami miru je Slovenija na devetem mestu, takoj za Dansko in pred Kanado. Toda vsi podatki in trendi vojnih konfliktov, hibridnih spopadov in militarizacije držav razkrivajo sila neprijetno resnico. Svet je dejansko pred tretjo svetovno vojno.

V ZDA o tem govore vse pogosteje in kalkulirajo, kako se izogniti trem frontam, v Evropi, na Srednjem vzhodu in na Pacifiku. EU se pospešeno militarizira in pripravlja nanjo, stare sovražne sile so na novo opredeljene (Rusija). Petstoletna hegemonija Zahoda se seseda, zato njegove oligarhične elite ne izbirajo sredstev, od politično vse bolj avtoritarnih rešitev do ekonomskega protekcionizma in vojaškega intervencionizma. Pri tem je napravil vsaj tri geopolitične napake. V 90. letih je zavrnil evropeizacijo Rusije, na prelomu tisočletja je z globalizacijo pospešil razvoj Kitajske, s finančnim kapitalizmom je obglavil lastno industrijsko družbo. In posledice so znane. Zapletel se je v vojno z Rusijo (Ukrajina), izgubil je industrijsko bitko s Kitajsko, njegova liberalna hegemonija povsod neti vojne.

Vojne se hranijo z militarizacijo, financiranjem in produkcijo oboroževanja. Nikoli niso rešile civilizacijskih problemov in tudi tokrat jih ne bodo. Zato sta oboroževanje in stopnjevanje vojn največji grožnji človeštvu, nevarnejši od podnebnih sprememb. Neznosna lahkotnost poigravanja s tretjo svetovno vojno nas vodi do nuklearnega spopada velesil, ZDA, Rusije, Kitajske … In to je konec sveta, stopnjevanje ukrajinsko-ruske vojne je njegovo prvo dejanje. Obtičali smo v pripornikovi dilemi, zvračanje krivde na druge vse vodi v propad. Posedujemo tehnologije in znanje, da rešimo večino problemov sveta, pa tudi orožje ter moč, da ga uničimo. To je naša edina prava dilema. J. F. Kennedy je v svojem slovitem nagovoru miru, junija 1963, po sloviti kubanski krizi na robu jedrskega spopada med ZDA in tedanjo SZ, govoril o medsebojni empatiji Američanov in Rusov, o skupnih željah sožitja in miru. Šest tednov kasneje sta s Hruščovom podpisala prvi sporazum o omejevanju jedrskega orožja. Svet je sredi hladne vojne začel govoriti o miroljubni koeksistenci. Kennedyja so zato ubili, ZDA pa so leta 2024 dospele do grotesknega Trumpa.

Stara Agenda za mir (ZN, 1992) je bila leta 2023 obnovljena z 12 akcijskimi cilji. EU je na napačni poti, stavi na skupno vojsko in ne mir, priklanja se ameriškemu hegemonizmu in ne popuščanju napetosti. Svoje notranje miroljubne agende ji ni uspelo internacionalizirati, ne v Ukrajini in še manj v Gazi. Nova militarizacija EU in eskalacija napetosti sta usodna pot v Harmagedon.