Komentar / Kaj pa neuvrščenost?

dr. Bogomir Kovač

27. 12. 2024  |  Mladina 52  |  Ekonomija

Slovenija stopa v leto 2025 politično in ekonomsko ranljivejša, kot je bila leta 2024. Ekonomska tveganja so večja, politični obeti pa klavrni. Ekonomske napovedi se slabšajo, čeprav so še vedno boljše od evropskega povprečja. Politično bo koalicija vzdržala in vlada obstala, največja nevarnost pa tiči v predsedniku vlade. Ekonomske napovedi so torej sprejemljive, politične še ne bodo usodne, pravi ekonomski pretres in dramatičnost političnih zasukov nas čakata šele v volilnem letu 2026. Za Golobovo vlado je bilo leto 2024 v tem volilnem ciklu prelomni čas za razvojni zasuk države, toda priložnost je zapravljena, politični kapital potrošen. Zato bo leto 2025 predvsem čas politično-ekonomskega preživetja, koalicije in države. Izzvenelo bo v dokazovanju, kdo lahko prinese v volilnem letu 2026 novo odrešitev, Golob ali Janša, morda spet nekdo tretji. Golob sicer ni Janša, črna brezna janšističnih vlad poznamo, Golobove brezvezne beline spoznavamo vedno znova. Želene vsebinske alternative ni ponudil, izbira enega in drugega je zato vse bolj siva. Politično izključevanje Janše ne more nadomestiti Golobovega ekonomskega manjka. Zato bi leto 2025 moralo izzveneti kot zadnji popravni izpit vlade, če ga ta sploh še zmore.

Ekonomske napovedi za prihodnje leto niso dobre. To velja za EU kot naše primarno ekonomsko partnerico, ki se pogreza v geopolitični kaos ameriškega protekcionizma, lastno recesijo in politično krizo Nemčije in Francije. Leto 2024 bomo očitno zaključili s skromno gospodarsko rastjo, tam okoli 1,4 odstotka, toda še vedno z nizko brezposelnostjo, domala želeno ciljno inflacijo in solidnimi javno finančnimi rezultati. Napovedi za leto 2025 so seveda povsod optimistične, ker ne vključujejo ustreznih kalkulacij učinkov tveganj. Načrtovane gospodarske rasti okoli 2,5 odstotka zagotovo ne bomo dosegli, brezposelnost bo počasi rasla, le inflacija bo ostala pri želenih dveh odstotkih. Slovenijo bosta v letu 2025 pestila manjše izvozno povpraševanje in nižja konkurenčnost, problem so in bodo tudi premajhne investicije. Slovensko gospodarstvo bo prihodnje leto poganjala predvsem domača potrošnja, in to bo premalo. Toda prave nevarnosti tičijo drugod, v prikriti fiskalni krizi države in nejasni razvojni strategiji države.

Navidezno je Slovenija v varnih okvirih fiskalne vzdržnosti, minister Boštjančič je poln samozadovoljstva, sklicujemo se na pozitivna mnenja evropskih institucij. Toda fiskalna zgodba je precej bolj dramatična. Izdatki sektorja države so v zadnjih petih letih narasli z 20 milijard evrov na 30, v zadnjih petnajstih letih (2009–2024) so se podvojili. Toda država ostaja vseskozi v enakih okvirih, delovanje vitalnih javnih podsistemov pa je slabše in ne boljše. Drži, od leta 2018 smo doživeli vrsto netipičnih kriz in naravnih nesreč, ki jih je reševala država z nenehnim povečevanjem izdatkov, brez posebnih omejitev in zavor. Dejansko bi morali dolgoročno zamejiti obseg javnega državnega sektorja s ciljnim deležem javnih izdatkov v BDP in potem na teh temeljih zgraditi in ubraniti javni sektor. S tem bi odpravili večno shizmo, ali so izdatki preveliki in davki previsoki, kako jih dolgoročno konsolidirati. Imamo zgled Šušteršičevega radikalnega rezanja izdatkov (2012–2013) in Mramorjevih uravnoteženih financ (2014–2017), pa tudi sedanjo razuzdanost fiskalnih nevednežev (2018–2024). Bistvo javnofinančnih politik sta stabilnost in predvidljivost, da imamo rezerve in postopke za slabe čase, da se izogibamo evforičnemu trošenju in sunkovitemu krčenju javnih financ. Pomembnejša so naša notranja fiskalna sidra kot pa fiskalna pravila EU. Golobova administracija tega v svoji fiskalni mimikriji očitno ne razume najbolje.

Leto 2025 je hkrati zadnje leto glede obljubljenih reform. Plačna reforma je še najbližje uspehu, čeprav ni rešila problema stimulacij in bo nasedla na fiskalnih omejitvah. Imamo višje plače brez zavez glede kakovosti in učinkovitosti javnih storitev. Tudi opotekajoča se zdravstvena reforma svoje reševanje javnega zdravstva utaplja v vrsti parcialnih rešitev, mešetarjenju z javnim in tržnim pristopom, kjer smo vse bližje neoliberalnemu razkroju. Davčno reformo so leta 2024 preimenovali v »mini« posege, posamične davčne ukrepe brez resnih učinkov. Obrisi davka na nepremičnine, o katerih ob zaključku leta govori Golob, so politično in tudi ekonomsko problematični. S pokojninsko reformo, enim ključnih stebrov socialne države, zamujamo, zato stopamo v leto 2025 s prvimi bruseljskimi finančnimi sankcijami. Skratka, ekonomskih zablod je za politični iztek mandata v letu 2025 preprosto preveč.

Slovenija bi leto 2025 v mednarodnem prostoru morala doživljati kot zadnji opomin, kaj storiti, če se varni dežniki EU in Nata zapro. Dosedanja EU se sesuva vase, Slovenija bi morala imeti izhodno strategijo preživetja v novih okoliščinah, z lastno alternativno vizijo in projekti. Politična in ekonomska »neuvrščenost« v novi geopolitični podobi sveta tedaj ne bo politična zmerljivka, temveč ekonomska nuja. Kdor jo bo znal ponuditi, bo zmagovalec te države. Za zdaj jih na gnojišču drugorazrednih petelinov, tudi kokoši, z leve ne z desne ni videti. In to je najusodnejše sporočilo na robu prve četrtine 21. stoletja.