Uvodnik / Obrazi prihodnosti
Ko se je leta 2022 začela vojna v Ukrajini, ko je torej ruski predsednik in samodržec Vladimir Putin drugič v desetih letih napadel sosednjo suvereno državo, da bi si tokrat vzel nov in še večji del njenega ozemlja, je bilo izjemno težko pokazati, da bo imel njegov morebitni uspeh tudi nepredvidljive mednarodne posledice. Ker Putin še zdaleč ni osamljen v prepričanju, da mu oziroma da njegovi državi pripadajo nova ozemlja. Teh ljudi moči je več in so po vsem svetu.
Bolj ko se druga svetovna vojna oddaljuje, manj se različnim sedanjim samodržcem zdi, da je imeti ozemeljske težnje nekaj nelegitimnega ali nesprejemljivega, nekaj, na kar ne smejo pomisliti niti takrat, ko jih nihče ne gleda. Prva država, ki je to izkoristila ob krvavem Hamasovem napadu, je bil Izrael: mar res kdo verjame, da bi se lotil tako brezkompromisnega osvajanja ozemelj, začenši z Gazo, če pred tem Putin ne bi napadel Ukrajine? Ne. Po Putinovem napadu na Ukrajino je postalo jasno, da je treba najti le še navidezno dobre razloge in utemeljitve. In več ko bo teh primerov, manj utemeljevanja bo potrebnega. Utemeljitve so vedno nabite s čustvi in krivicami. Putinova utemeljitev napada na Ukrajino je v svojem bistvu enaka utemeljitvam Slobodana Miloševića za napad na Hrvaško in Bosno in Hercegovino, enako velja za utemeljitve Benjamina Netanjahuja. A kaj je bistvo? Da postajajo ozemeljske težnje in zahteve nenadoma nekaj skoraj normalnega.
Tako normalnega, da jih na primer prihajajoči ameriški predsednik Donald Trump izreka kar v zaporedju. Najprej je že teden po zmagi na volitvah omenil, da bi morala Kanada postati naslednja ameriška zvezna država. Seveda iz Slovenije ta trditev ne deluje tako grozna, a v Ottawi so kljub vsemu zmajevali z glavo, ker se suverene države tako ne pogovarjajo. A seveda je šel Trump še dlje: omenil je, da razmišlja, da bi si njegova administracija spet prilastila Panamski prekop, ki je v pristojnosti Paname od leta 1999. Ko tako grozi bodoči ameriški predsednik, to za razmeroma majhno državo, kakršna je Panama, ni šala. Vendar je bila to šele druga izkazana ozemeljska težnja bodočega ameriškega predsednika. Že med prvim mandatom leta 2019 je izrazil »željo«, da ZDA kupijo Grenlandijo, in užaljeno odpovedal uradni obisk na Danskem, potem ko so mu danske oblasti sporočile, da je največji otok na svetu avtonomen, a tudi del kraljevine in ni na prodaj. Zdaj je Trump še bolj neposreden: »Za namene nacionalne varnosti in svobode po vsem svetu ZDA menijo, da sta njihovo lastništvo in nadzor nad Grenlandijo absolutna nuja.« Trump hoče Grenlandijo zaradi tamkajšnjih nahajališč premoga, cinka, bakra in drugih dragocenih kovin.
Da, tisto, kar se je zdelo nemogoče, postaja danes izrečeno. Ozemeljske težnje. A žal je v izražanje ozemeljskih teženj vključena tudi Slovenija – in to že zadnjih šest let. Težnje po slovenskem ozemlju ves čas in vse bolj javno izraža madžarski predsednik Viktor Orbán. In to vedno znova, pa čeprav se je slovenska vlada – prvič vlada Mira Cerarja – že večkrat odzvala na te njegove izpade. Toda danes, ko je Madžarska zaradi neumnosti slovenskih politikov postala tudi pomemben igralec v slovenski energetiki in bankah (kar je oboje del hrbtenice vsake države), so stvari vse resnejše. Tako je stalni predstavnik Madžarske pri zvezi Nato Istvan Balogh zavestno in načrtno ob koncu leta 2024 kolegom v Bruslju podaril Nacionalni atlas Madžarske, v katerem so predstavljeni zgodovinski zemljevidi Madžarske, ki seveda segajo tudi v Slovenijo in na Hrvaško. Slovensko zunanje ministrstvo se je odzvalo z nejasno izjavo: »Redno poudarjamo potrebo po preudarnosti glede poimenovanja ali zamejevanja nekega teritorija v zgodovinskem kontekstu in na prvo mesto postavljamo mednarodno pravno priznane meje suverenih držav na tem in drugih območjih v Evropi in po svetu.« No, hrvaški zunanji minister Gordan Grlić je madžarsko provociranje označil za nesprejemljivo. Ker danes to ni več zgolj provociranje. Ozemeljske težnje so nekaj, o čemer govorijo voditelji Rusije, Izraela in ZDA. Na te madžarske izpade bi se seveda morala takoj odzvati tudi evropska komisija, ne samo vlade držav, ki jih kot osvojljivo ozemlje vidi madžarska vlada. Ker če je mogoče znotraj Evropske unije na katerikoli ravni razpravljati o tem – ima vse skupaj sploh še smisel? Ima krepitev skupne vojaške moči smisel? Ima Nato smisel? Priznavanje meja je temelj temelja obeh zvez.
Upamo lahko, da slovenska vlada in celotna slovenska politika razumeta resnost razmer. Ima pa slovenska politika težavo: da je eden izmed njenih vodilnih politikov že danes talec Viktorja Orbána – namreč Janez Janša. Se drugi politiki z njim sploh lahko pogovarjajo o tem, kako oblikovati nekakšen zid zoper madžarske težnje – ali je to tako, kot bi vse razmisleke odnesli kar naravnost na Orbánovo mizo? Koliko je suverenost Slovenije ogrožena zaradi Janševega dolžniškega razmerja do Orbána? Ne vemo niti, kakšne dogovore sta imela v preteklosti, ko je Orbán Janši zagotavljal delovanje njegovih medijev. Ne dvomimo pa, da Orbán ve za vsak evro, ki ga je »investiral« v Janšo. Šele zdaj se bo pokazalo, kako nevarne igre se je šel ta – in kako problematično je to lahko za suverenost Slovenije. Enaka vprašanja si lahko postavimo tudi za Anžeta Logarja, ki je bil v to vključen kot Janšev zunanji minister in prvi zaupnik. Tudi on je Orbánov talec.
Vendar to sedanje vlade in vseh drugih strank – da, tudi Nove Slovenije – ne odvezuje, da se s tem vprašanjem ne bi začele nemudoma ukvarjati. Ker kaj hitro se lahko znajdemo v popolnoma spremenjenih razmerah. Dovolj je še enkrat pogledati, kaj je Donald Trump rekel o Grenlandiji.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.