Grega Repovž

27. 12. 2024  |  Mladina 52  |  Uvodnik

Uvodnik / Nevarni časi

V več kot 20 državah sveta mlečnozobi vojaki streljajo moške, ženske in otroke. Se zdi neverjetno? Pa ni. Pred le 30 leti so vojaki korakali po Bosni in Hercegovini, 300 kilometrov od Slovenije. In še prej na Hrvaškem. In tako vojaki danes korakajo po Gazi in enako brezbrižno streljajo otroke v glavo.

Zakaj ta grobi uvod? Ker je to populizem – to je njegova končna postaja. In ko se družba pripelje na končno postajo, je prepozno. In ni treba, da populizem doseže ta vrh, uničujoč je že z vsem drugim nasiljem, ki ga izvaja.

Zato je nujno, da se družbe o populizmu res pogovarjajo. Družbe morajo govoriti o tem, kaj je in kako deluje populizem. Kar je za človeka tumor, to je za družbo populizem: rakava tvorba, ki jo počasi razjeda in razgrajuje. Populizem je kompleksen, perverzen način prihoda na oblast in vzdrževanja oblasti. A to vemo vsi. Je pa kot politični koncept iz leta v leto bolj izpopolnjen, vse bolj premišljen, danes algoritmiran in za njim stoji vse večja moč. Lahko mu rečemo tudi populizem 2.0 ali pa 3.0, novi populizem, populizem 2025. Zakaj naštevamo ta poimenovanja? Ker se nam pogosto zdi, da vemo, kdo je populist in kako poskuša delovati na nas. A to ni res. Niti profesionalci ne prepoznajo več populističnega »napada«, ko se znajdejo sredi njega, ker so tehnike vse bolj izpopolnjene, laži in podtaknjena sovraštva pa vse bolj premišljeni. Danes populizem uporablja veliko nekdaj vojaških tehnik zavajanja, protiinformacij, včasih nas zgolj demotivira, povzroča dvome – ne nagovarja pa nas za neko stranko.

Pomembno je torej, da si družbe priznajo, da morajo na novo poiskati znanje o tem. Malokdo oziroma skoraj verjetno nihče v Sloveniji ne obvlada vseh tehnik, s katerimi nas kot volivce in državljane dobesedno obdelujejo ves čas in na vsakem koraku. To ne pomeni, da v Sloveniji ni znanja, ampak da je zadeva postala tudi zaradi tehnoloških sprememb tako drugačna, da večina ne zaznava, kako se poskuša vplivati nanje. Kot gre naprej razvoj na primer na področju zdravstva ali pa umetne inteligence, tako se razvija tudi politično delovanje, osvajanje oblasti. Morda je najbolje opisal populizem eden od vodij nemških Zelenih, podkancler in gospodarski minister (v odstopu) Robert Habeck: »S populizmom se danes soočamo po vsej Evropi. Vseeno je, kdo oziroma kateri politični pol je na oblasti, vseeno je, ali gre za novo ali staro članico Evrope, za jug ali sever. To, kar se nam dogaja, nima nobene zveze z reliefom, kompasom, politiko. Za kaj gre? Značilnost populizma ni, da nečemu nasprotuje, na primer migracijam, podnebnim ukrepom, človekovim pravicam. Ne, populisti vsak problem, s katerim se sooča posamezna družba, zlorabijo in ga spremenijo v konflikt. Namen današnjega populizma je najprej in prvenstveno uničenje družbene razprave, njeno izmaličenje. Namesto da bi poslušali drug drugega in iskali družbene kompromise, naredili korak naprej, nato spet nadaljevali pogovore, kot smo to počeli doslej, so populisti dosegli, da eni rjovejo, drugi pa so utišani. Ja, družba, njena sposobnost iskati skupne točke, njena zmožnost razprave, to je tisto, kar uničujejo populisti in avtokrati.«

A Habeck se ni ustavil tukaj. Problem današnjega populizma je, da se je povezal z interesi. In kot primer je navedel pokopavanje nemškega gospodarstva (s katerim je tesno povezano tudi slovensko): kako je mogoče, da nihče več ne posluša, od kod prihajajo ti glasovi in analize? Kako je mogoče, da se tudi v nemških medijih in družbi pojavljajo domnevne analize, ki to niso, prihajajo iz konkurenčnih držav – pa tega noče nihče slišati, povsod je le še rjovenje? Dobra poanta – v svetu interesov je pomembno, od kod informacija prihaja. To je bilo včasih prvo pravilo – ugotoviti izvor. Danes so vse informacije enakovredne.

Problem tega populizma je, da je družbeno tako škodljiv, tako uničujoč, da lahko na koncu privede zgolj in samo do družbenega konflikta. Saj smo že v njem, mar ne? In temu se morajo družbe organizirano začeti postavljati po robu. Pa se? Težave imamo, v vseh državah. Ne politiki, ne mediji, ne civilna družba – nihče delujoč znotraj prejšnjih pravil in ne nazadnje bontona ne zmore vzpostaviti novega načina nagovora, ki bi razgaljal populizem učinkovito, hitro, takoj, ko se pojavi nov demagoški napad na družbo, še preden dvom, jeza in besnilo onemogočijo razpravo o kakšnem družbenem problemu (danes lahko to v živo opazujemo pri ravnokar odprti razpravi o uvedbi davka na premoženje in znižanju davkov na dohodke). Ne znamo ga niti prepoznati, ne prepoznamo niti tega, kdo vse ga uporablja. Mar ni neverjetno, da je na primer slovenska gospodarska zbornica, nekdaj eden od državnih stebrov ekonomske misli, postala le še eden od centrov populizma, na ravni skrajno desnih strank? Da, populizem ni le stvar politike, populizem je postal koncept boja za denar, oblast, moč in družbo.

So pa nekateri drobni znaki, da družba lahko postane odpornejša proti populizmu. V Sloveniji imamo dve taki organizaciji, ki kažeta, da se da. To sta Pravna mreža za demokracijo (najvidnejša predstavnica je Barbara Rajgelj) in pa Inštitut 8. marec, ki ga vodi Nika Kovač in je pravkar pokazal ne samo to, da zmore boj zoper populizem na nacionalni ravni, ampak da je zmožen organizirati akcijo na ravni celotne Evrope. Dejansko sta ti dve organizaciji največja inovacija te države v sodobnem času – in to na področjih, kjer delujejo najmogočnejši ideološki aparati, kapital in najmočnejši lobiji. In tisto, kar znata ti dve organizaciji, je – govoriti z družbo.

Slovenija dobro ve, kaj je populizem. Videli smo, kaj je naredil na območju bivše Jugoslavije. Da, to je bil populizem. Čeprav spomin bledi, se je koncept slovenskega upora proti populizmu ohranil. In se danes kaže na te inovativne načine. Kar je zelo dobro.