Komentar / Kdo bo rešil stanovanjsko krizo?

N'toko

3. 1. 2025  |  Mladina 1  |  Žive meje

V Sloveniji smo po letih analiz, opozoril, protestov in aktivističnih bojev vendarle prišli do konsenza, da je stanovanjska kriza resna nacionalna tema – da smo zafurali stanovanjsko politiko in se morajo ministri danes v zvezi s tem prvič zagovarjati v Tarčah in na parlamentarnih zasedanjih. Nismo pa še povsem dognali, kakšne vrste kriza naj bi to bila. Ko mediji govorijo o pomanjkanju stanovanj, je to po navadi slišati kot tehnični problem, nekakšna zapletena rubikova kocka, ki je politikom še ni uspelo sestaviti … Samo nekaj proračunskega denarja je treba premakniti navzdol in nekaj davčnih stopenj navzgor, pa bodo vsi pod streho. Toda po letih neuspelega reševanja nam je zdaj lahko jasno, da je ta pogled napačen.

Ko so se privatizirale nepremičnine in se je nato gradnja prepustila tržnim silnicam, ni nastalo le »pomanjkanje dostopnih stanovanj«, nastal je tudi širok razred lastnikov s precejšnjim političnim vplivom. Vlade so nato vse preostale družbene procese, od prometa do dela in davčne ureditve, prilagajale temu, da je ta razred lahko še naprej služil s svojo lastnino, nelastniki pa so postali talci najemodajalcev in špekulantov. Kriza torej ni v pomanjkanju ali ceni kvadratnih metrov, ampak v razredni funkciji nepremičninskega lastništva – to je postalo mehanizem za črpanje zaslužkov od manj premožnih družin k premožnejšim. Če parafraziramo Jezusa: kdor ima, se mu bo še dalo, in kdor nima, se mu bo še tisto vzelo. Rešiti stanovanjsko krizo pomeni obrniti ta proces na glavo, to pa je velikanski politični podvig. Ne le da lobiji pritiskajo na vlado in medije, ampak lahko računajo tudi na podporo množice malih lastnikov, ki so dovzetni za njihovo propagando (tako lahko te dni spet slišimo zimzelene komentarje o »pridnih lastnikih« in »lenih najemnikih«). Le katera vlada se bo spustila v boj z njimi, da bi pomagala politično nepomembnim najemnikom, ki so povrhu še skoncentrirani v nekaj mestih?

Jasno je, da vlada Roberta Goloba ni opremljena za takšen boj in da je celotno breme reševanja krize na plečih najmanjše koalicijske stranke. Levica je naredila kalkulacijo, da lahko zaobide spopad z lastniki tako, da zažene gradnjo veliko stanovanj in tako povzroči znižanje cen. Vlada bi zgolj gradila, potem pa pustila trgu, da sam obračuna z zaslužkarji. Kalkulacija je seveda zgrešena: tudi če bi imelo ministrstvo za solidarno prihodnost že prvi dan mandata na voljo vsa zemljišča in gradbena dovoljenja, bi se najemnikom realni učinki poznali šele dva mandata kasneje, ko bo stanovanje potrebovala že naslednja generacija. In ker vmes nihče ne bo zajezil tržnih vplivov, bodo do takrat stanovanjske razmere še bolj kritične in današnji ukrepi ne bodo več zadostni. Toda vse to so lepi hipotetični problemi, Levica pa ima v resnici konkretnejše težave, saj stanovanjski sklad nima v lasti ne zemljišč ne gradbenih dovoljenj, da bi uresničil vladne obljube. Klika nepremičninskih jastrebov iz SDH je namreč ministrstvu izpred nosa speljala še tista javna zemljišča, ki so bila v lasti slabe banke, in jih namesto na stanovanjski sklad prenesla na lastno, tržno naravnano agencijo. Levica je zavoljo koalicijskega miru o tem molčala.

Tako se je namesto reševanja krize lotila premetenega premikanja barv na rubikovi kocki – tehničnih ukrepov in obračanja bodočih proračunskih postavk, ki ustvarjajo iluzijo nekakšnega reševanja. »Zagotovili smo milijardo za stanovanja v prihodnjih desetih letih!«, »Regulirali bomo oddajanje prek Airbnb!«, »Uvajamo davek na nepremičnine!« Težava seveda ni v tem, da Levica ne bi dobro mislila ali začela »korakov v pravo smer«, kot se rada izrazi, ampak da nobeden od teh ukrepov ne bo rešil političnega problema, ki je v jedru stanovanjske krize. Še več, ker so ukrepi zastavljeni tako, da se bodo temu boju izognili, torej polovičarsko in brez pravih zob, jih bo še med izvajanjem lahko razred lastnikov povsem oskubel. Dovolj zgovoren je nedavno predlagani nepremičninski davek: vlada je predlog pripravila tako, da se mu bo vsak lastnik zlahka izognil ali pa davčno obremenitev preložil na najemnika. In da bi bil absurd popoln, pobrani davki sploh ne bodo porabljeni za gradnjo novih stanovanj, ampak se bodo raztopili v neto plače. Zelo daleč smo od tega, da bi reševali politični problem, torej obrnili pretok denarja, ki zdaj teče od revnih k bogatim.

Poskusite razložiti to dilemo vodstvu Levice in boste dobili odgovor, da »je to največ, kar lahko doseže pet poslancev«. Seveda ima prav. A ravno v tem odgovoru se kaže nerazumevanje položaja … Jasno je, da peščica poslancev ne more sama odpraviti razredne delitve, ki je nastajala desetletja, in tega tudi nihče ne pričakuje. To lahko stori le organizirana množica, ki ustvarja kontrapritisk nepremičninskim lobijem. Ker pa se Levica ni odločila organizirati svoje baze za politični boj, ampak je s tehnokratskimi obljubami kvečjemu pasivizirala še tiste najaktivnejše dele civilne družbe, je vnaprej zapečatila prihodnost, da bo njena moč večno ostala omejena na prizadevanja petih poslancev. Drži, da se nobena stranka do zdaj ni lotila reševanja stanovanjske zagonetke s takšno resnostjo – toda zdi se, da bi volivci bolj kot kompromisne tehnične rešitve potrebovali stranko, ki je zmožna o stanovanjski krizi govoriti resnico: to ni tehnični problem, ampak družbeni boj, v katerem ne bo noben politik zmagal brez nas.