Komentar / Improvizacija
Patologija nepremičninskega trga nesporno potrebuje sistemsko rešitev, toda vladni predlog obdavčitve stanovanjskih nepremičnin je žal ne prinaša.
Vladni predlog izhodišč za obdavčitev premoženja in razbremenitev dela že od božičnih časov konec leta 2024 buri duhove. Strokovno gre za nekakšen davčni kroki, ekonomsko tehtanje in politično testiranje možnosti obdavčitve stanovanjskih nepremičnin. Vlada želi urediti desetletja zgrešeno stanovanjsko politiko in odpraviti kaotično stanje na nepremičninskem trgu. Sklicuje se na svoj politični pogum, manj na ekonomski razum. Nesporno so razmere na nepremičninskem trgu posledica povsem zavožene stanovanjske politike od spočetja te države. Večja obdavčitev kapitala in davčna razbremenitev dela sta reformna mantra najmanj desetih slovenskih vlad. Na tem presečišču se križajo nesrečna postsocialistična dediščina in neoliberalne zablode slovenskega kapitalizma. Patologija nepremičninskega trga nesporno potrebuje sistemsko rešitev, toda vladni predlog obdavčitve stanovanjskih nepremičnin je žal ne prinaša. V takšni obliki ne bo povečal niti njihove dostopnosti niti zmanjšal obremenitve plač. Predlog obdavčitve je ekonomsko problematičen, politično pa povsem zgrešen.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vladni predlog izhodišč za obdavčitev premoženja in razbremenitev dela že od božičnih časov konec leta 2024 buri duhove. Strokovno gre za nekakšen davčni kroki, ekonomsko tehtanje in politično testiranje možnosti obdavčitve stanovanjskih nepremičnin. Vlada želi urediti desetletja zgrešeno stanovanjsko politiko in odpraviti kaotično stanje na nepremičninskem trgu. Sklicuje se na svoj politični pogum, manj na ekonomski razum. Nesporno so razmere na nepremičninskem trgu posledica povsem zavožene stanovanjske politike od spočetja te države. Večja obdavčitev kapitala in davčna razbremenitev dela sta reformna mantra najmanj desetih slovenskih vlad. Na tem presečišču se križajo nesrečna postsocialistična dediščina in neoliberalne zablode slovenskega kapitalizma. Patologija nepremičninskega trga nesporno potrebuje sistemsko rešitev, toda vladni predlog obdavčitve stanovanjskih nepremičnin je žal ne prinaša. V takšni obliki ne bo povečal niti njihove dostopnosti niti zmanjšal obremenitve plač. Predlog obdavčitve je ekonomsko problematičen, politično pa povsem zgrešen.
Predlog izhodišč na 25 straneh je preprost izdelek, na ravni študentske seminarske naloge pri predmetu o davčni politiki, če bi ga seveda premogli. Vlada želi z obdavčitvijo nepremičnin povečati njihovo dostopnost in znižati tržne cene, spodbuditi in urediti dolgoročna najemna razmerja in na koncu z novim davčnim virom posredno zvišati plače. Z enim pravljičnim zamahom nenadoma rešite vse nakopičene probleme. Če vlada ve, kaj hoče, zakaj ne pride v javnost z osnutkom zakona namesto z zamegljenimi izhodišči. Očitno išče alibi, da bi se sprejetju zakona izognila (2026), zlasti pa prvi izvedbi (2027). Ekonomski populizem, cepljen s politično naivnostjo.
Urejati obdavčenje zasebnih nepremičnin dobro leto pred volitvami je politični samomor. Premoženjski davki so z naskokom najmanj priljubljena davčna obveznost v državah OECD. Golobovi so očitno nasedli tezi, da jim obdavčitev »bogatašev« v korist »revnejših« prinaša politične koristi. V vladnem diskurzu so imetniki več nepremičnin nekakšni »izkoriščevalci«, kot v Partljičevi komediji klicev: »Dol s kulaki, dol z izdajalci, živel …!« Stanovanja so torej neprimerna premoženjska posest, lahko jih predčasno razdelite potomcem, prodate ali pa oddate v dolgoročni najem drugim. Sicer vas čaka drakonski nepremičninski davek, ekonomski in socialni unikum v EU. Hkrati pa oblast očitno ne ve, kakšen je socialni status lastnikov nepremičnin, v kakšnem stanju so, ne razume njihove alokacije in dreza v občutljiva dedna razmerja. Še manj razume, da v večini primerov ne gre za špekulativne naložbe, temveč tradicionalno ohranjanje premoženja, tudi socialne varnosti ljudi. Politično odgovornost za polom stanovanjske politike v državi naj bi torej plačali davkoplačevalci in ne politični odločevalci.
Nepremičninski davki so stari več kot 4000 let in veljajo za tradicionalno obdavčitev še danes. Toda sodobni davčni sistemi 20. stoletja se jih izogibajo. Prinašajo malo ekonomskih koristi in veliko političnih nasprotovanj, so tudi neučinkovit socialni korektiv. V strukturi davčnih prihodkov v državah OECD pomenijo šest odstotkov, v EU dva, pri nas manj kot en odstotek. Elastičnost davka je nizka, zlasti pri srednjem sloju, pri bogatih je njegova mobilnost podcenjena. Mnogo hrupa za nič, kot bi dejal Shakespeare.
Nomotehnično premoženjski davki težijo k čim širši davčni osnovi in nizkim davčnim stopnjam. Vladni predlog je osnovnošolski primer nasprotnih dejstev, ozke davčne osnove in absolutno previsoke davčne stopnje, zato ga bodo zavezanci poskušali preložiti in obremeniti druge. Vladni davčni zastavek bo zato končal v višjih najemninah, prenašanju lastništva in redistribucije stalnih prebivališč. Aktivizacije praznih stanovanj bo manj od pričakovanj, odrešujočih rešitev na trgu dela pa tudi. Kaj torej storiti, da bi najemni trg stanovanj deloval?
Najprej izkoristimo neumno priložnost za pametno razpravo. Imamo šest zakonov, ki urejajo nepremičninski davek, in dva nepremičninska davka. Torej nismo na čistini. Ekstremna privatizacija stanovanjskega fonda je posledica zgrešenega Jazbinškovega zakona, vrhunca Demosovega populizma. Kasnejši nepremičninski in urbanistični kaos je zgolj nadgradnja upravljavske nesposobnosti države. Zato je edina možna rešitev sistematična gradnja javnega fonda stanovanj, povečanje ponudbe, kjer je povpraševanje veliko. Druga zadeva prenovo stanovanjskega zakona, ki ščiti najemnike in hkrati zavaruje zasebne lastnike, zlasti glede odpovedi najemne pogodbe. Tretja možnost je občinsko (državno) posredovanje pri pogodbenem oddajanju nepremičnin, ki zmanjšuje tveganja na obeh straneh. Ekonomska dinamika in socialna pravičnost na trgu nepremičnin torej ne tičita v nepremičninskem davku. Če ga že želimo, bi morali vanj vključiti čim več opredeljivega premoženja po zelo nizki davčni stopnji z začetno oprostitvijo. To je abeceda, vse drugo je davčna nepismenost.
Slovenske nepremičnine pomenijo večino premoženja gospodinjstev, zato je to prvovrstno politično vprašanje. Davčni interes za oddajanje stanovanj bi morali cepiti s prenovo in zaščito ljudi na obeh straneh trga nepremičnin. Vse drugo je neznosna politična improvizacija.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.