Komentar / Pornografi spomina
Bevskajoči propagator vojnega zločina, ta omejenec v osebi obrambnega ministra, bi v vsaki dostojni državi vsaj politično odgovarjal. Toda katera država je to? Sploh še najdemo kakšno takšno na zemljevidu?
Tomo Buzov je bil oficir JLA, po rodu iz okolice Splita, v medvojnih devetdesetih letih pa se je v nekem vlaku, ustavljenem sredi bosanske pušče, postavil po robu četnikom, ki so iz vagonov naganjali Bošnjake in jih pobijali. Seveda so ubili tudi njega, njegovo neverjetno moralno dejanje pa je v kratkometražnem filmu Človek, ki ni mogel molčati ovekovečil Nebojša Slijepčević in za svoj izdelek na mednarodnih festivalih prejel več nagrad. Resnica o človeku, ki je spregovoril, čeprav bi bil lahko molčal, seveda ni bila po volji hrvaškim desničarjem, gonili so mantro, zakaj, čeprav je bil Hrvat, ni stopil na »pravo« stran, in s tem ponižali lik človeka, ki je umrl, ker se je poskusil upreti zlu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Tomo Buzov je bil oficir JLA, po rodu iz okolice Splita, v medvojnih devetdesetih letih pa se je v nekem vlaku, ustavljenem sredi bosanske pušče, postavil po robu četnikom, ki so iz vagonov naganjali Bošnjake in jih pobijali. Seveda so ubili tudi njega, njegovo neverjetno moralno dejanje pa je v kratkometražnem filmu Človek, ki ni mogel molčati ovekovečil Nebojša Slijepčević in za svoj izdelek na mednarodnih festivalih prejel več nagrad. Resnica o človeku, ki je spregovoril, čeprav bi bil lahko molčal, seveda ni bila po volji hrvaškim desničarjem, gonili so mantro, zakaj, čeprav je bil Hrvat, ni stopil na »pravo« stran, in s tem ponižali lik človeka, ki je umrl, ker se je poskusil upreti zlu.
Slijepčevićev film se je uvrstil med kandidate za oskarja, v Splitu pa so v vojaškem kompleksu Lora predvajali film Resnica režiserja Jakova Sedlarja, ki ga je ta posnel na območju nekdanjega medvojnega taborišča in pripoveduje »resnico« o pripadnikih vojaške policije HV. Glavna protagonista filma sta minister za branitelje in minister za obrambo, financirali so ga vlada in številna državna podjetja, torej je sama država poskrbela za revizijo resnice o eni od najhujših mučilnic za pripadnike JLA in srbske civiliste, prebivalce Splita. Med več sodnimi postopki zaradi mučenja nekaj deset civilnih in vojnih ujetnikov, od katerih jih je bilo leta 1992 v Lori pet ubitih, je bilo obsojenih osem pripadnikov te enote, toda vse to je »kopica netočnih trditev, ki se še danes predstavljajo kot resnica, čeprav to niso … z dogodki se manipulira na škodo zmagovite hrvaške vojske,« v filmu trdi minister za obrambo. Zato je, pravi, dovolil, da se posname film in razkrije prava resnica.
Ta se glasi: ni bilo vojnega zločina, zgolj prekoračitev pooblastil, s čimer je izvršna oblast pljunila na pravosodno, ki je po desetletjih sojenja in zasliševanja številnih prič storilce vendarle obsodila za vojni zločin. »Mučili so jih na različne načine, slekli so jih do golega, silili, da lajajo iz pasje ute, enemu od ujetnikov so polomili obe koleni in roke, brcali so jih in tolkli s pestmi, skoznje so spuščali elektriko, vodili so jih na lažno streljanje, silili v razvrat,« piše v sodbah zlikovcem, v filmu pa je vsa ta groza brezčutno okleščena na evfemizem »prekoračitev pooblastil«. Minister za branitelje se hvali, da je država vse vojne zločince, tudi te iz Lore, oprostila plačila odškodnine družinam žrtev, ker »vlada popravlja številne krivice, storjene braniteljem«. Toda zakaj bi država plačevala odškodnino za zločine, ki se niso zgodili? Zakaj so družini Nenada Kneževića, civilista, ki so ga v Lori pretepli do smrti, izplačali sto tisoč evrov odškodnine, če je bila zgodba o Lori zgolj »medijska manipulacija«, kot trdi ta pajac, obrambni minister? Država torej namenja sredstva za oboje, odškodnino za vojne zločine v Lori in izdelavo filma, ki zanika, da so se zločini v resnici zgodili; s tem pa izdaja tudi sodstvo, ki je vendarle izreklo takšne ali drugačne obsodilne sodbe za zločine, storjene v tem taborišču.
Zgodbo o taborišču Lora v letu 1992 poznajo vsi Splitčani, na desetine strani številnih pričevanj, poročil o zavlačevanju sodišč, neresnih sodbah … je bilo objavljenih v maloštevilnih neodvisnih medijih, bistvo resnice o vojaški policiji pa je zlovešče banalno, prav kakor tudi ta žalostni »dokumentarec«; tako imenovani borci so srbske civiliste zapirali v Loro in se izživljali nad njimi z enim samim namenom – da bi si prilastili njihova splitska stanovanja. »Junaki« so prišli v gluhi noči, ženske in otroke vrgli na cesto, moške odpeljali v Loro, v tem peklu nekoliko »prekoračili pooblastila« in postali novi lastniki stanovanj. Večine teh niso nikoli vrnili dejanskim lastnikom, samo na ulici, kjer živim, je vsaj deset takih primerov. V teh »vojaških« ak cijah – osvobajanja stanovanjskih površin izpod »oblasti« srbskih civilistov – je sodeloval tudi sedanji predsedniški kandidat HDZ in ta nečastni del svojega življenjepisa vpisal kot lažni braniteljski staž. Kako bi se lahko pri takem predsedniškem kandidatu čudili, da je vlada financirala še en odvraten revizionizem režiserja, ki je v filmu Jasenovac – resnica ugotovil, da Jasenovac ni bil taborišče smrti, kjer je končalo več kot 80 tisoč nezaželenih ljudi, ampak poživljajoče zdravilišče?
Seveda je ostudna nacionalistična perverzija, če film posnameš na kraju zločina, v prostorih nekdanje mučilnice, in pri tem izhajaš iz teze, da se vojni zločin ni zgodil, ampak je bilo tistih osem »herojev« in vodilnih iz tega taborišča pravzaprav po krivici obsojenih na večletno zaporno kazen samo zaradi »prekoračitve pooblastil«. Tega, da oblast dejansko iz proračuna financira tako imenovani dokumentarni film, v katerem se vojni zločin zanika, pred številnimi pripadniki hadezejevske vrhuške pa se premierno predvaja prav na kraju zločina, ne moremo imenovati drugače kot poceni pornografija. Hkrati je to še ena žalitev preživelih žrtev Lore in družin ubitih, prič mučenja, gole resnice.
Če bi Tomo Buzov takrat po naključju živel v Splitu, bi gotovo končal v Lori, tam bi ga pokončala roka hrvaškega »domoljuba«. Ker ne bi mogel molčati. Bevskajoči propagator vojnega zločina, ta omejenec v osebi obrambnega ministra, pa bi v vsaki dostojni državi vsaj politično odgovarjal. Toda katera država je to? Sploh še najdemo kakšno takšno na zemljevidu?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.