Komentar / Tukaj govorimo slovensko

N'toko

17. 1. 2025  |  Mladina 3  |  Žive meje

Ljubljanski poslovalnici Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je uspelo nekaj izjemnega. Ob vse številnejših tujih delavcih, ki uradnike obremenjujejo z urejanjem zagonetne dokumentacije, se je vodstvo poslovalnice reševanja tega izziva lotilo res inovativno: natisnilo je napis »We only communicate in Slovenian language« in ga obesilo pri vhodu. Tujci so tako odslovljeni že pri vratih in nikomur se ni treba ukvarjati z njihovimi vlogami, vprašanji in težavami.

V zagovor tej rešitvi so na Mladinino novinarsko vprašanje odgovorili, da je zavod pač »dolžan v upravnih postopkih, ki jih izvaja, poslovati skladno z zakonodajo in poslovati v slovenskem jeziku ter jeziku narodnih skupnosti«, in dodali, da je »uradni jezik v Sloveniji slovenščina«. Genialno! Seveda vsak delavec, ki je kdaj delal za blagajno ali šankom, pozna strategije, kako se rešiti napornih strank – izgovoriš se, da ne moreš stornirati računa, ker se je ravnokar sesul sistem, ali pa rečeš, da bo naročilo prevzel sodelavec, ker se ravno končuje tvoja izmena … A v nobeni službi še nisem videl možnosti, da bi zoprno stranko odslovil, ker moraš varovati ustavo in narodno identiteto Republike Slovenije.

Z inovacijo ZZZS se odpira nešteto novih možnosti. V imenu varovanja nacionalne integritete bi lahko cariniki zavrnili pregledovanje tovorov prevoznikov, če ti ne govorijo slovensko. Letališki delavci bi lahko zavrnili prevzem prtljage potnikov, ki hočejo opraviti check-in brez sodno overjenega tolmača. Zaposleni v Banki Slovenije bi lahko nehali odgovarjati na elektronska sporočila tujih posojilodajalcev in investitorjev, če niso napisana v našem uradnem jeziku. A zakaj bi se ustavili pri javnih institucijah? Mar ne velja ustava tudi za zasebni sektor? Zakaj bi morala študentka v lokalu sprejemati naročila v petih različnih jezikih? Zakaj mora s. p.-jevka v trafiki tujcem izpolnjevati kompleksne obrazce za transferje prek Western Uniona? Zakaj mora trgovka v Mercatorju za minimalno plačo turistom razlagati, kako deluje avtomatska blagajna? Ustava je pač ustava in s tako pomembno zadevo, kot je materni jezik, se ne smemo igrati.

Žal pa ob malo podrobnejšem branju zakona o javni rabi slovenščine pridemo do ugotovitve, da je zakonodajalec predvidel takšne scenarije, zato je v 5. členu dopisal: »Kadar je v postopku pred državnimi organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter nosilci javnih pooblastil udeleženec tuja fizična oseba, se poleg slovenščine, skladno z zakonom, uporablja tudi tuji jezik.« Podobno seveda velja za zasebni sektor. Uslužbenci ZZZS bi vsekakor morali v novih okoliščinah od vodstva zahtevati dodatek za znanje tujega jezika ali pa zaposlitev tolmačev, nikakor pa se ne morejo sklicevati na zakonodajo, da odslovijo tuje stranke, tako kot ne smejo v Mercatorju tujcu odreči nakupa kruha. Da so v vodstvu poslovalnice v središču Ljubljane, kjer je obdelana večina vlog tujih delavcev, zaobšli vsakršne prilagoditve novim okoliščinam in niso znali stopiti naproti svojim zaposlenim uradnikom drugače kot z rasističnim napisom pri vratih, pove veliko o trenutnem odnosu države do delavcev.

Delež tujih delavcev v slovenskem prostoru znaša že približno 16 odstotkov, skladno z državno strategijo reševanja kadrovskih primanjkljajev pa je med njimi vse več tistih, ki prihajajo iz Azije in Afrike in ki so pri komunikaciji odvisni od angleščine. V Sloveniji s tem seveda ne bi smeli imeti težav, saj smo ena izmed držav, kjer večina prebivalcev vsaj za silo govori angleško, kljub temu pa je jezik postal eno izmed orodij, ki jih delodajalci uporabljajo za izigravanje in izkoriščanje tujcev. Ker javne institucije nočejo opravljati postopkov v drugih jezikih, so delavci pri urejanju vizumov, dovoljenj za prebivanje, zavarovanja, zdravstvenih pravic in drugih ključnih postopkov popolnoma odvisni od šefov, ti pa jih lahko brez njihovega vedenja odjavljajo od zavarovanja ali jim celo ukinejo dovoljenje za bivanje. Pri postavljanju jezikovnih ovir kakopak pomaga tudi država z zakonskimi akti: delodajalci so oproščeni vsake odgovornosti za jezikovno usposabljanje delavcev, hkrati pa je znanje slovenščine postalo pogoj za to, da lahko njihove družine ostanejo v Sloveniji, da lahko pridobijo stalno dovoljenje za bivanje ipd. Že tako podrejeni razred delavcev s tem doživlja dodatne pritiske, slovenski jezik pa mu ne prihaja naproti kot prijazna kulturna dobrina, ampak kot del hladnega birokratskega stroja, ki ga poskuša zadušiti. Te zahteve vedno veljajo le za tuje delavce, zahodnjaki, poslovneži ali turisti, lahko računajo na največjo mogočo jezikovno ustrežljivost.

Slovenščina pa ima za gospodarske in politične šefe še dodatne koristi: v času, ko so javne institucije, upravne enote, šole in zdravstveni domovi izstradani in so njihovi delavci na robu izgorelosti, lahko vodstva za razmere krivijo tujce. Zdaj za preobremenjenost niso več krivi vladni varčevalni ukrepi, pohlepni menedžerji in izkoriščevalska podjetja – krivi so tuji delavci, ki delajo gnečo pred okenci … Šefi in politiki, ki so včeraj izželi javno upravo in prilagodili državo potrebam tujega kapitala, se danes dobrikajo javnim uslužbencem s cenenimi ksenofobnimi ukrepi in pridigajo o varovanju slovenske kulture. Bolj ko postaja država odvisna od tujih finančnih tokov, bolj penasto njeni predstavniki ponavljajo: »Tukaj govorimo slovensko!« Nekaj je hudo narobe, kadar udejanjanje narodove kulture zveni kot grožnja.