Komentar / Drugi Trumpov mandat
Tržni interesi se umikajo varnostnim, države postajajo vedno bolj intervencionistične in avtokratične, bolj z desne kot leve strani. Neoliberalizem je politično in ekonomsko mrtev.
Inavguracija 47. predsednika ZDA 20. januarja 2025 buri pričakovanja in tudi strah. Sredi institucionalne parade ameriške demokracije in groteskne Trumpove figure bomo dejansko doživeli simbolni »konec zgodovine« toliko opevanega neoliberalizma. Končuje se varljivo obdobje ekonomske hiperglobalizacije in slovitega »washingtonskega konsenza«. Začenja se čas globalnih spopadov političnih avtokracij in novega ekonomskega protekcionizma. Novi svetovni red pod taktirko ZDA po spektakularnem zlomu Sovjetske zveze in evropskega komunizma očitno ni prinesel politične stabilnosti, socialne legitimnosti in mednarodnega miru. Povzročil je serijo ekonomskih in institucionalnih kriz in končal v kaotičnih spopadih velikih sil. Meddržavne prepletenosti sveta ni mogoče voditi in obvladovati z demokratičnimi sredstvi. Ekonomska globalizacija in politična demokracija sta nezdružljivi, protislovja kapitala in dela so znova torpedirala globalni kapitalizem. Očitno bo Marxov duh zlovešče pospremil tudi Trumpovo bleščavo slovesnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Inavguracija 47. predsednika ZDA 20. januarja 2025 buri pričakovanja in tudi strah. Sredi institucionalne parade ameriške demokracije in groteskne Trumpove figure bomo dejansko doživeli simbolni »konec zgodovine« toliko opevanega neoliberalizma. Končuje se varljivo obdobje ekonomske hiperglobalizacije in slovitega »washingtonskega konsenza«. Začenja se čas globalnih spopadov političnih avtokracij in novega ekonomskega protekcionizma. Novi svetovni red pod taktirko ZDA po spektakularnem zlomu Sovjetske zveze in evropskega komunizma očitno ni prinesel politične stabilnosti, socialne legitimnosti in mednarodnega miru. Povzročil je serijo ekonomskih in institucionalnih kriz in končal v kaotičnih spopadih velikih sil. Meddržavne prepletenosti sveta ni mogoče voditi in obvladovati z demokratičnimi sredstvi. Ekonomska globalizacija in politična demokracija sta nezdružljivi, protislovja kapitala in dela so znova torpedirala globalni kapitalizem. Očitno bo Marxov duh zlovešče pospremil tudi Trumpovo bleščavo slovesnost.
Drugi Trumpov mandat se začenja v zapletenih domačih in mednarodnih družbenih razmerah. Stoji na robu osemdesete obletnice konca druge svetovne vojne in ustanovitve OZN. Toda te zgodovinske lekcije, ko spomin velja kot zadnji opomin, svetovni voditelji s Trumpom na čelu ne želijo razumeti. Osrednje Trumpovo orodje naj bi bilo ekonomske narave, zato bo odpiral ekonomske vojne in poskušal zapirati politične. Mednarodna trgovina in ves postindustrijski razvoj postajata aparat nacionalne varnosti. V njenem imenu bo dovoljeno vse. Pred nami je nov Trumpov »washingtonski konsenz«. Ta sedaj ni namenjen neoliberalni ekonomski agendi urejanja postkomunističnega sveta, temveč predvsem notranjepolitičnim potrebam ameriške družbe. Trumpova veličastna volilna zmaga je dejansko zmagoslavje ameriške poslovne oligarhije in poraz njene sterilne meritokracije. Model ameriškega vodenja sveta bo zato podrejen njihovim interesom. ZDA želijo ponovno prevzeti ekonomski nadzor, pred nami je politična bitka na vse ali nič. Elon Musk, novi Kekius Maximus na socialni platformi X, je realna prispodoba teh prizadevanj.
Trumpov novi štiriletni mandat bodo spremljali ekonomske vojne, šibka rast, povečanje zadolževanja in širitev geopolitičnih spopadov. Morda se največja sprememba obeta tam, kjer je EU najranljivejša. Trump bo podobno kot Nixon s Kissingerjem v sedemdesetih letih poskušal razrahljati navezavo med Rusijo in Kitajsko. Zato bodo ZDA pri sklepanju miru v Ukrajini upoštevale ruske interese, EU pa obremenile z ekonomsko odgovornostjo. Ekonomske sankcije je Rusija dobro obšla in ZDA je pri tem niso posebej ovirale. Pomembno je, da kljub prizadevanjem držav BRICS dolar vzdržuje ameriško prevlado in vpliva na njihovo gibanje obrestnih mer in valutnih tečajev. Kitajska ostaja že od prvega Trumpovega mandata njegov pravi nasprotnik, ves ameriški protekcionizem in izolacionizem se vrtita okoli nje. Izvoz je namreč ključna razvojna postavka Kitajske, zato so Trumpove ekonomske vojne usmerjene v zunanjo trgovino. Toda ekonomski vzpon Kitajske in ameriški protekcionizem sta dejansko posledica neoliberalne politično ekonomske agende. Zato so ti ukrepi sistemske narave, neodvisni od politične zasedbe v Beli hiši. Tu med Trumpom 1.0 in 2.0 ter Bidnovo administracijo ni razlik razen v poudarkih. Trump stavi na carinsko politiko, Biden na industrijsko. Takšna je tudi vsebina priporočil Lette in Draghija za preporod EU.
Geopolitična ekonomska konkurenca velikih sil je neoliberalizem spremenila v politični spopad nacionalnih varnostnih strategij. Povsod spreminjajo svoje razvojne strategije, niso pripravljene na vojaški spopad, raje uporabljajo ekonomske vojne, protekcionizem postaja njihovo osrednje orožje. Ne gre zgolj za omejevanje uvoza, temveč tudi nadzor izvoza, za investicijske meje in prepovedi, za strategijo ločevanja in odpravljanja tveganj. Trend je jasen, geopolitični spopad odpravlja ekonomsko konkurenco in jo zamenjuje s politično destrukcijo meddržavnih odnosov, pa tudi dosedanje svetovne ureditve. Paradigma se premika od ekonomske soodvisnosti k večji politični samozadostnosti, od učinkovitosti k odpornosti. Rezultat ni zgolj ekonomska deglobalizacija, temveč politična fragmentacija. Tržni interesi se umikajo varnostnim, države postajajo vedno bolj intervencionistične in avtokratične, bolj z desne kot leve strani. Neoliberalizem je politično in ekonomsko mrtev.
V teh negotovih razmerah postaja zunanjepolitična strategija pomembnejša od notranjeekonomske. Varni dežniki starih alians, kot sta na primer EU in Nato, postajajo tvegani. Zato se velja izogniti njihovim ekscesnim ravnanjem na račun iskanja aktivnih ravnotežij v kompleksnih geopolitičnih blokih. Dejansko smo tako povezani in odvisni, da nihče nima druge alternative, ne ZDA in ne Kitajska, ne EU in ne Rusija. Zato je pravi izziv, kako iz nasprotnikov narediti partnerje, iz ekonomske destrukcije novo politično konstrukcijo. Če bodo vse države skrbele za zdravje lastne ekonomije, ljudi in narave, bo tudi svet okoli njih boljši. Globalno je mogoče reševati lokalno. Če tega ne razumejo velike države, morajo poizkusiti male. Pogum je edino zdravilo proti strašljivosti sedanjega sveta.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.