Komentar / Ko manjka Ples v dežju

Bernard Nežmah

31. 1. 2025  |  Mladina 5  |  Pamflet

Letošnja komemoracija holokavsta v Auschwitzu je bila posebna. Organizatorji so sklenili, da ne bodo dali besede politikom, ki bi v svoje govore vpletli politične poante sedanjosti. Osrednji govorci so bili tako preživeli taboriščniki.

Si predstavljate proslavo v Dražgošah, kjer bi imeli osrednji govor preživeli vaščani oziroma partizanski borci? Tam je bil oder od vekomaj namenjen partijskim in postpartijskim politikom, ki so obračunavali s svojimi političnimi in idejnimi nasprotniki, v prvih desetletjih celo z inflacijo.

Tokratna slovesnost ob obletnici osvoboditve najhujšega taborišča smrti je imela sicer neopazen zdrs. Kdo je že osvobodil Auschwitz izpod groze nacističnega režima? Sovjetska vojska pod imenom Rdeča armada. Jasno, da v času vojne v Ukrajini niso povabili ruskega prezidenta Vladimirja Putina. Toda med povabljenimi bi zaslužil svoje mesto vsaj kak takratni sovjetski vojak.

Pikolovstvo? Nikakor. Kako se je na milijonsko pobijanje Židov odzvala ameriška vlada? Leta 1978 je ameriški zgodovinar David Wyman objavil članek Why Auschwitz Was Never Bombed? Kasneje je v knjižni verziji izpostavil, da so židovski aktivisti v Washingtonu prišli do namestnika ameriškega vojnega sekretarja Johna McCloya z zahtevo, da bombardirajo železniške tire, ki so vodili v zloglasno taborišče in sam Auschwitz. In reakcija vlade ZDA? Predlog je zavrnila, češ da se bodo raje popolnoma posvetili vojaškemu uničenju Hitlerjeve vojske. Ameriški akademiki so tej temi posvetili še vrsto študij. Robert Shapiro je v Why didn’t press shout? (2003) napravil analizo pisanj ameriških dnevnikov o nemškem iztrebljanju Židov. Ugotovil je, da je New York Times o tem resda često poročal, da pa holokavsta ni nikdar postavil kot osrednjo temo naslovnice. A tudi takrat, ko se je znašel na prvi strani, tam ni vztrajal več dni zapored.

In kako je o tokratni komemoraciji javljala slovenska nacionalna televizija? V dnevniškem prispevku je opisala letošnjo svečanost s poanto, da so na govorniškem odru taboriščniki in ne politiki, da bi se izognili politiziranju aktualnih dogodkov, toda potem je v posebnem posnetku prikazala slovensko predsednico Natašo Pirc Musar, ki je posebej za televizijsko hišo izrekla kritiko na račun izraelskega premiera Netanjahuja skozi besede, da je zaporni nalog mednarodnega kazenskega sodišča treba spoštovati. OK, uredniki nacionalke so se odločili, da ne bodo spoštovali mota letošnje slovesnosti. Toda spletni portal MMC je šel še korak naprej. V poročilu so izpostavili besede preživelih: Tove Friedman, Mariana Turskega in Janine Iwanske -v obsegu 13 vrstic. V nadaljevanju članka je prišla na vrsto slovenska državna predsednica, ki ji je avtor prispevka namenil 15 vrstic. Spominom in mislim treh tragičnih herojev holokavsta je nacionalka namenila manj pozornosti kot priložnostni izjavi Pirc-Musarjeve!????

V slovenski politiki odmeva afera Spirit, v kateri je institucija pod vodstvom gospodarskega ministra Matjaža Hana namenila podeliti desetine milijonov podjetju, ki bi pod parolo revitalizacije rudarskih področij odprla tovarno, v kateri bi polnili vrag ve kakšne zdravilne maže. Glavne kritike letijo na ministra SD, češ da iz državne malhe podpira podjetnike, ki so blizu njegovi stranki. Afero so mu evidentno skuhali njegovi zavezniki v vladajoči Svobodi, saj je ta začela izgubljati podporo v primerjavi s SD. Toda problem nista le Han in SD, marveč splošni vladni princip lahkotnega podeljevanja milijonskih in deset milijonskih sredstev izbranim podjetnikom.

Še bolj ilustrativni je novi zakon, s katerim kulturna ministrica Asta Vrečko vpeljuje najvišje nagradne penzije kulturnikom, ki so prejeli velike Prešernove nagrade, in nekaj nižje za one z liste manj zvenečih nagrad. Nerodno, v državi, kjer je uveljavljen enotni pokojninski sistem, ki na enak način določa višino pokojnin, je zdaj naenkrat nujno, da vlada posamezno skupino obravnava kot privilegirano!?

Seveda je kulturno ustvarjanje eden temeljev slovenstva, toda zakaj bi z eno gesto posebej nagradili jesen življenja le za del umetnikov? Ministrica je kot argument postavila njihov izjemen prispevek k razvoju družbe. Kaj pa oni, ki jih komisije niso prepoznale kot graditeljev razvoja kulture?

Ozrimo se v preteklost, kjer je zgodovinska in kulturna vrednost že izkristalizirana. Veliko Prešernovo nagrado so med drugimi prejeli tudi Tone Seliškar, Ivan Potrč in France Bevk, poslednja dva celo po dvakrat. Takrat so jih opevali kot velikane socrealizma, danes in že desetletja nazaj pa jih živa duša več ne bere. Njihov sodobnik je bil Vladimir Bartol, ki je napisal roman Alamut in še vrsto izjemnih del. Mož je preživel kot velikan literature, njegovo mojstrovino prevajajo v številne jezike, dijaki o njem pišejo celo maturitetne eseje. A Bartol nikoli ni prejel Prešernove nagrade, niti male ne.

Podobno režiser Boštjan Hladnik, ki je posnel filme Ubij me nežno, Maškarado ter Ples v dežju, ki so ga kritiki razglasili za slovenski film stoletja. Avtor, ki je gledalcem prikazal, kaj je to modernistični film, ni bil nikoli nagrajen s Prešernovo nagrado; še najbližje ji je prišel, ko jo je dobila igralka v njegovem filmu.

Izjemne pokojnine za peščico kulturnikov ne sprožijo razmaha idej v kulturi, pač pa napeljujejo umetnike, da si v borbi za lepo plačano starost iščejo podpornike med vladajočimi politiki, ki vplivajo na izbor nagrad s sestavo žirij. Ne po naključju je predsednica odbora za podelitev Prešernovih nagrad Zdenka Badovinac, ki je lani na primer kandidirala za evroposlanko na listi Levice.