Komentar / Teater absurda

dr. Bogomir Kovač

7. 2. 2025  |  Mladina 6  |  Ekonomija

Saga o invalidskem podjetju je postala v začetku leta 2025 udarna politična zgodba. V ozadju napovedi njegove poslovne in pravne likvidacije se je nabralo ogromno političnih in ekonomskih, populističnih in socialnih naplavin. Spet imamo opraviti z notoričnimi težavami SDH glede korporativnega upravljanja, pa z amatersko pasivnostjo Golobove vlade, ki jo zgolj obsije lastna mesečina. Dobili smo vrsto manipulacij družbeno odgovornih deležnikov in doživljali žalostno usodo delavcev na skrbno izbranem zakulisju tovarniškega dvorišča. Po dveh mesecih natezanj nimamo nobene prave resne rešitve za propadajočo družbo. Dobili pa smo etapne zmagovalce, dve sindikalni voditeljici, Brigita Rutar in Ana Čermelj, sta medijsko pometli z vodstvi SDH in CSS. Toda problem je žal širši. Zajema (pre) zaposlovanje starejših delavcev v normalnih družbah, poseben položaj invalidskih podjetij glede državnih pomoči, pa vlogo socialnih podjetij in še kaj. Vrednosti invalidskih podjetij ne določajo zgolj tržni in finančni parametri, temveč tudi socialni in solidarnostni. Vlada in SDH sta podcenila družbeno nedotakljivost in politično eksplozivnost problemov otrok, študentov in invalidov. S CSS smo doživeli lokalni Vučićev sindrom.

CSS deluje na področju kovinske galanterije in ima status invalidskega podjetja v državni lasti. Pri upravljalcu SDH so ga čudaško razvrstili med portfeljske naložbe. Vsa invalidska podjetja pa si delijo troje težav. Prva zadeva ustrezen proizvodni portfelj dejavnosti, ki omogoča prilagojena delovna mesta za zaposlovanje invalidov. Druga je vezana na zadostno število invalidov, vsaj polovico vseh zaposlenih, kar šele omogoča subvencioniranje prispevkov za vse delavce. Tretja dilema zadeva ekonomiko, kajti tudi invalidsko podjetje posluje po tržnih načelih in se bori s konkurenco običajnih družb. Trilema je sedaj v tem, da je težko izpolniti vse tri pogoje hkrati. Ekonomski običajno izpodbija proizvodnega in kadrovskega. Preprosto, zaposleni invalidi prinašajo državne pomoči, toda otežujejo normalno konkurenčnost. In v to zanko se je ujel tudi CSS.

Podjetje ima proizvodni program, ki dejansko ni ustrezen za delo invalidov, tudi njihovo število je na meji. Oboje pomeni, da ima podjetje resne proizvodne in kadrovske probleme. Ekonomski položaj družbe z dvema milijonoma prihodkov in 400.000 evrov letnih subvencij je zato ogrožen. Družba posluje z izgubo, ima likvidnostne probleme in brez korenitih poslovnih sprememb ne more preživeti. Skratka, poslovni model je problematičen, proizvodni program, tehnologije in prostore bi morali zamenjati. Tudi klasična racionalizacija in prestrukturiranje družbe sta tod neuporabna. Toda družba ima precejšnje premoženje pripadajočih nepremičnin, ki pa ga poslovni akterji doslej niso izkoristili.

SDH je napovedal likvidacijo družbe pozno jeseni, novembra so o tem obvestili vlado, zganili so se samo sindikati. Zgodba je politično eksplodirala sredi januarja po skupščini CSS, ki je potrdila sklep o likvidaciji družbe in imenovanju starega direktorja za novega likvidacijskega upravitelja. Od tod dalje so začeli teči tudi prekluzivni procesnopravni roki. Vodstvo SDH bi z nekaj socialne inteligence in abecednikom korporativnega upravljanja moralo ukrepati najmanj pred dvema letoma. Najprej s spremembo vodstva družbe. Politična kocka je padla, ko je minister Mesec v Draghijevem slogu 29. 1. 2025 v Loki izjavil: »To podjetje bomo rešili!« Poniglava in katastrofalna taktika SDH glede pravih informacij in odgovornosti se je za zdaj končala v Trumpovi mešetarski maniri.

Če minister Mesec priskrbi novega direktorja in politik Lotrič pridobi nova naročila, bo predsednik uprave SDH Debeljak umaknil likvidacijo družbe. Teater absurda presega celo Ionesca, ki bi SDH zagotovo preimenoval v vulgarni SFH.

Očitno smo doživeli trk deležniške in lastniške korporativne logike, lekcijo iz socialno-tržnega namesto neoliberalnega gospodarstva. Na srečo je za zdaj vsaj kratkoročno zmagala prva alternativa. Zato pa na vrhu SDH še vedno čakamo na svojega Mohameda Junusa, z Nobelovo nagrado ovenčanega »bankirja revnih« iz Bangladeša. Naj spomnimo, kar 1,3 milijarde svetovnega prebivalstva zaradi omejenih delovnih sposobnosti težje najde zaposlitev in ima nižje plače, kot dokazujeta WHO in ILO. Tudi v EU imamo okoli 17 milijonov invalidov, njihovo število narašča, politične in ekonomske rešitve pa ne. Slovenija je glede aktivne politike zaposlovanja in zaposlitvene rehabilitacije navidezno dobro urejena država, toda premalo glede na starostno strukturo zaposlenih in specifike invalidov. Država bi morala spodbujati interno mobilnost starejših delavcev v podjetjih, prilagajanje delovnih mest za invalide. Invalidska podjetja potrebujejo drugačna merila poslovanja in kompleksnejši sistem državnih pomoči. SDH bi tu moral biti zgled, orati ledino poslovnih iniciativ in sistemskih sprememb. Tudi to je njegovo poslanstvo, ne zgolj donosnost.

Slovenski menedžment in politika imata očitne težave z razumevanjem svetega trojstva tržne ekonomije: cena/vrednost/vrednota. Podjetje ima ceno, če ima vrednost, ki jo določajo na koncu vrednote, usmerjene k ljudem namesto zgolj h kapitalu. Hic Rhodus, hic salta, bi modro pristavil stari Ezop.