Komentar / Enako, pa vendar drugače

Heni Erceg

7. 2. 2025  |  Mladina 6  |  Hrvaška

V Srbiji si je predsednik republike podredil vse državne institucije, na Hrvaškem si je vse državne institucije podredil predsednik vlade. V Srbiji so ljudje že dva meseca na ulicah, udeležujejo se množičnih protestov študentov in državljanov, med katerimi so pripadniki vseh slojev. Zaradi korupcije, ki razžira državo, zaradi nadstreška, ki se je zrušil in ubil 15 Novosadčanov. Na Hrvaškem je lani uvozna klančina trajekta Lastovo ubila tri mornarje, lahko pa bi v nesreči umrli tudi potniki, na primer 15 potnikov. Nedavno objavljeno poročilo o nesreči krivdo pripisuje kapitanu plovila, molči pa o brezbrižnosti države, za katero je kriva sistemska korupcija. Pa vendar ga ni razloga, naj bo še tako smrtonosen, zaradi katerega bi minister odstopil in bi se Hrvati zgrnili na ulice; to se ne spodobi, ni evropsko, ne, ostajajo doma, niti v trgovino ne hodijo več, saj bojkotirajo trgovce, kot da so ti edini krivci za previsoke cene izdelkov.

V Srbiji se ministri niso pridružili študentskim protestom, na Hrvaškem ministri v en glas podpirajo bojkot in tudi sami na določene dni ne hodijo v trgovino. Redko, če sploh kdaj, smo imeli priložnost opazovati takšno politično travestijo – povzročitelji neizprosne inflacije, ki uničujoče vpliva na življenje državljanov, podpirajo te državljane pri neznatnem uporu. Kajti najsi so trgovske verige še tako nesramno pohlepne, to ne pomeni, da so edini krivci za strmoglavljenje življenjske ravni Hrvatov, kriva je prav predraga, skorumpirana država, ki brezobzirno hrani svoj birokratski aparat in katere oblast uničuje vsakršno domačo proizvodnjo, zaradi česar je Hrvaška popolnoma odvisna od uvoza. Tako imenovani trg lahko narekuje cene, trgovci delujejo kot kartel in s tem onemogočajo konkurenčnost, državljane pa pri bojkotu trgovin podpirajo oblastniki iz HDZ. S tem brijejo norce iz njih, saj skušajo odgovornost za težavo v celoti prevaliti na trgovce. Hrvati ne pobesnijo niti, ko jim gospodarski minister svetuje, naj sami pečejo kruh, ker je to ceneje, ne, na Hrvaškem so državljani in oblast združeni v velepomembnem boju za nižjo ceno toaletnega papirja.

Toda ali je naš avtokrat vendarle zaskrbljen zaradi dogodkov v Srbiji? Lahko po devetih letih uzurpacije oblasti in neverjetni korupciji podobne proteste študentov, profesorjev, kmetov pričakuje tudi na hrvaških ulicah? Težko. Hrvati so pod vodstvom študentov zadnjič šli na ceste davnega leta 1971 in za svoje domnevne gospodarske težave krivili Srbijo, v resnici pa je šlo za izraze etničnega nacionalizma pod vodstvom enega od kril Zveze komunistov Hrvaške.

Zdaj je srbski diktator prepričan, da so za množične proteste državljanov krive hrvaške obveščevalne službe in Hrvati, ki menda prihajajo v Srbijo tamkajšnje študente inštruirat o načinih demonstriranja. Zaradi tega policisti aktiviste iz Hrvaške trpinčijo, jih ure in ure zadržujejo v priporu in jim nato za leto dni prepovedo vstop v Srbijo. Vojni zločinec Vojislav Šešelj na Vučićevih televizijah drzno objavlja skenirane fotografije hrvaških novinarjev, češ da gre za provokatorje, in uporablja znano retoriko ter vse Hrvate razglaša za ustaše, skupaj z zahodnimi silami odgovorne za dvomesečne proteste študentov.

Vsekakor je »revolucija« v srbskih mestih navdušujoča zaradi možnosti, da diktatorja, ki Srbijo ponižuje že skoraj 13 let, vendarle čaka konec, pa čeprav je izid teh dogodkov nemogoče predvideti, še posebej, ker drugače kot v času rušenja Slobodana Miloševića – ko je opozicija imela profilirane voditelje – opozicije v Srbiji zdaj sploh ni. Vučić jo je prav tako uničil ali pa so vanjo vključeni ljudje podobnih nacionalističnih prepričanj. Poleg tega so tedanja opozicija in državljani pri rušenju Miloševića imeli vso podporo zahodnega sveta, ki se je naveličal vojn na tem območju. Danes podporo zahodnih sil uživa Aleksandar Vučić, ne študenti, njegov etnonacionalizem se odlično ujema s populističnim nacionalizmom novega ameriškega predsednika, z njegovo administracijo Vučić prav dobro sodeluje, poslopje generalštaba v Beogradu – ki so ga, ironično, leta 1999 porušili ravno ameriški bombniki – je že prodal Trumpovemu zetu. Ta bo na mestu tega kulturnega spomenika postavil velik hotelski kompleks. Navznoter zagrizen nacionalist in nevaren diktator je navzven urejen Evropejec, vedno pripravljen trgovati s srbskimi viri, zato je Nemčija, ki ji bo omogočil, da bo za potrebe EU v Srbiji kopala litij in uničevala tamkajšnje okolje, zadovoljna z njim. Zoprn ni niti francoskemu predsedniku Macronu, saj mu je ta za velike denarje vsilil odslužena letala, prav takšna kot tudi Hrvaški.

Zato, čeprav v Srbiji za pobudnike študentskih protestov razglašajo zahodne sile, EU ni izgubila zaupanja v Vučićev režim, Rusija pa je tako ali tako njegova stara zaveznica. Somrak liberalne demokracije je mogoče ponazoriti s ciničnim sporočilom Trumpovega posebnega odposlanca za izredne naloge Richarda Grenella vodji Srbije, da Trumpova administracija ne podpira nikogar, ki spodkopava vladavino prava. Torej študentov. Strah pred tistim, kar bo sledilo Vučiću, je jasno prepoznaven v vedenju Zahoda, tudi Hrvaške, nikakor pa ga ni opaziti pri neustrašni srbski mladini, oboroženi z neprijetnimi, a hkrati duhovitimi transparenti, kot je na primer »Ne lažite moji babici«, ki bo diktatorja morda, morda … upajmo, da vendarle videla oditi.