Komentar / Jankovićeva Slovenija

N'toko

14. 2. 2025  |  Mladina 7  |  Žive meje

Janković in Vučić, Vučić in Janković … imeni se že več tednov izmenično pojavljata v protestnih izjavah, peticijah, Odmevih in Tarčah. Po tistem nesrečnem pismu podpore se je podoba ljubljanskega župana v slovenskem političnem imaginariju povsem zlila s podobo njegovega srbskega prijatelja. Zoki in Aco, Aco in Zoki … velika balkanska šerifa. Oba sta »obraz iste politike«. Oba imata enak »slog vladanja«. Predstavljata »isti protievropski politični tabor«. Primerjave seveda v sebi nosijo tudi prepričanje, da je skupni imenovalec njunega političnega sloga Balkan in da je njuno mafijaštvo morda domače v neevropskem Beogradu, v prestolnici zgledne članice EU pa je lahko le tujek. Slovenija se mora torej rešiti ostankov balkanske politike in seveda pomagati Srbom, da tudi oni »stopijo na evropsko pot«.

A ravno ta rokohitrska geopsihologija, ki meri politično kulturo držav z njihovo razdaljo od Bruslja, zamegli tisto, kar imamo zares pred očmi: da je zgodba Zorana Jankovića v prvi vrsti zgodba Slovenije. Vučić je produkt srbske razvojne poti – ozemeljske ekspanzije, neoliberalizacije in pohlevnosti do tujega kapitala – Janković pa je bil najprej tipičen predstavnik slovenskih menedžerjev, samozavestnih tehnokratov, ki so razvoj svojih podjetij enačili z razvojem naroda. V osemdesetih letih so se ti borili za večjo avtonomijo republiških gospodarstev, po osamosvojitvi pa so postali tako imenovani rdeči direktorji, predstavniki domačega kapitala, ki so se zavzemali za ohranitev podjetij v državni lasti in jih obvladovali prek nacionalnih kapitalskih skladov (»Bolje, da je lastnik Janez kot Johann ali Giovanni!«). V Jankovićevem vodenju Mercatorja so tako zajeti vsi paradoksi slovenske tranzicije: v času, ko je na Čopovo prišel prvi McDonald’s, je v vsako sosesko prinesel svoj lastni veliki rdeči »M«, veleblagovnice in shopping centre, z njimi pa tudi trgovinski monopol in kolaps malih podjetij. Prinesel je nove metode izkoriščanja delavcev, a hkrati tudi vložke v domačo infrastrukturo in športne klube. Bil je prava karikatura domačega direktorja – ljudskega šefa, ki pozna zaposlene po imenu in z njimi pospravlja nakupovalne vozičke, hkrati pa kupčuje s kolegi iz Foruma 21.

Ko ga je Janši uspelo brcniti iz vodstva Mercatorja, je na ponižanje (podobno kot kasneje podpredsednik njegove stranke Robert Golob) odgovoril z vstopom v politiko: postal je direktor Ljubljane. Menedžiranje prestolnice mu je bilo pisano na kožo in mesto je kmalu začelo delovati kot njegovo novo podjetje. Spremenil ga je v donosno veleblagovnico, v hiperkapitalistično franšizo, prek katere je izpeljal za milijarde evrov gradbenih poslov, pri tem pa ohranil svoj ljudski slog: vedno ste ga našli na sprehodih po središču, kjer je kramljal z mimoidočimi. Lahko ste ga poklicali ob štirih zjutraj in je poslal koga, da uredi težave s pokvarjeno rampo … Morda je prišel celo osebno. Tudi ko je najbolj grobo posegal v tkiva mestnega življenja, je bil še vedno naš človek. Bolje, da mesto komercializira Janez kot pa Johann ali Giovanni.

To je bila slovenska tranzicija. Klika menedžerjev in politikov, ki državo spreminjajo v svojo poslovno priložnost, in prebivalstvo, ki je to vedno znova pripravljeno spregledati, ker naj bi na drugi strani tega procesa le prišli ven stadioni, vrtci in novoletni ognjemeti. Počasno razpadanje javnih sistemov pod vodstvom levoliberalnih elit, ki pa je vseeno boljše od hitre terapije s šokom desnih fanatikov. Podmizni posli old boysov, ki pa navsezadnje le prinašajo rezultate … Ali bi raje imeli Danico Simčič, ki ji v petih letih ni uspelo zrihtati vzpenjače? Daleč od stereotipov o Balkancih je Janković poosebljal stereotipe o slovenski podjetnosti in učinkovitosti – prav zato so ga Slovenci oboževali, zato so ga komentatorji kovali v zvezde in so se mu kulturne elite hitele klanjati. In če se ta podoba danes spreminja v stereotip vulgarnega srbskega kriminalca, je to zgolj zato, ker nam rezultati niso več všeč. Ker se nam perspektiva življenja v Zokijevi veleblagovnici ne zdi več tako privlačna, kot je bila leta 2006, in ker so se vmes začele kazati vse katastrofalne posledice te razvojne poti. Zdaj bi radi vse neumnosti, ki so definirale slovensko tranzicijo, preprosto pripisali nekakšni balkanskosti in jih izgnali iz svoje kolektivne zavesti, češ to že nismo bili mi.

Danes lahko slišimo dve različni interpretaciji Jankovićeve dediščine. Prva pravi, da je treba spoštovati njegove velike dosežke, ne pa tudi »balkanske« metode, s katerimi jih je uresničil. Druga pa pravi, da je sicer iz Ljubljane naredil eno veliko sranje, ampak si v nasprotju z drugimi vsaj ni bal umazati rok. Sam sem trdno v drugem taboru. Ne moreš uživati v zrezku in hkrati obsojati mesarja. Kdor si je včeraj želel kapitalistične preobrazbe Ljubljane, naj se danes ne pritožuje nad korupcijo, prijateljskimi posojili, manipulacijami z zemljišči, izkoriščanjem delavcev, nasiljem nad protestniki, neplačevanjem podizvajalcev, gentrifikacijo ali uničevanjem okolja … To niso nekakšne »balkanske metode«, ampak so še kako evropske – v Evropi o tem samo ne govorijo na glas. In bodimo iskreni, komodifikacija naših mest ne bi ustvarila nič boljših življenjskih razmer, tudi če bi potekala »transparentno« in »demokratično«. Namesto o slogu vladanja se bomo morali začeti pogovarjati o alternativi razvojni poti, po kateri smo hodili dolga desetletja in ki se z Jankovićevim zatonom nedvomno končuje.