Komentar / V zanki večnega vračanja?
Največja prevara avtokratskih režimov je samoprevara. In prav to patologijo je razkrilo srbsko študentsko ogledalo.
Srbski študentski protesti štejejo na začetku februarja 2025 dobrih sto dni in postajajo po svoji vsebini in načinu delovanja evropski, v marsičem tudi svetovni fenomen. Demonstracije študentov, spočete ob tragediji in smrti petnajsterice na novosadskem kolodvoru, so prerasle v veličastno manifestacijo svobode, mladosti in upanja. Avtokratski Vučićev politični režim še nikoli v 12 letih ni bil bližje padcu z oblasti. Ekonomski napredek divjega srbskega kapitalizma ne more biti panaceja za nevzdržno kriminalizacijo srbske države in manipulativno kulturo sovraštva in strahu. Pod pritiski študentskih demonstracij je že padla srbska vlada, politične spremembe se zdijo vse bolj neustavljive. Ne gre za tradicionalni spopad urbane in ruralne Srbije, dveh političnih taborov, Vučićeve SNS in opozicije. Študentski upor jih je obšel, njegova moč so politična avtonomija, neposredna demokracija in inovativnost. Vrnili so duh Đinđića, z njim pa tudi Habermasa in njegov pomen ustavne demokracije. Vučića so razorožili s preprosto politično ignoranco, država ni Vučić, temveč njena ustava in institucije. Največja prevara avtokratskih režimov je samoprevara. In prav to patologijo je razkrilo srbsko študentsko ogledalo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Srbski študentski protesti štejejo na začetku februarja 2025 dobrih sto dni in postajajo po svoji vsebini in načinu delovanja evropski, v marsičem tudi svetovni fenomen. Demonstracije študentov, spočete ob tragediji in smrti petnajsterice na novosadskem kolodvoru, so prerasle v veličastno manifestacijo svobode, mladosti in upanja. Avtokratski Vučićev politični režim še nikoli v 12 letih ni bil bližje padcu z oblasti. Ekonomski napredek divjega srbskega kapitalizma ne more biti panaceja za nevzdržno kriminalizacijo srbske države in manipulativno kulturo sovraštva in strahu. Pod pritiski študentskih demonstracij je že padla srbska vlada, politične spremembe se zdijo vse bolj neustavljive. Ne gre za tradicionalni spopad urbane in ruralne Srbije, dveh političnih taborov, Vučićeve SNS in opozicije. Študentski upor jih je obšel, njegova moč so politična avtonomija, neposredna demokracija in inovativnost. Vrnili so duh Đinđića, z njim pa tudi Habermasa in njegov pomen ustavne demokracije. Vučića so razorožili s preprosto politično ignoranco, država ni Vučić, temveč njena ustava in institucije. Največja prevara avtokratskih režimov je samoprevara. In prav to patologijo je razkrilo srbsko študentsko ogledalo.
Politična kriza je v Srbiji v terminalni fazi. Vučićev politični režim je prvič po letu 2012, ko se je njegova stranka SNS povzpela na oblast, ogrožen. Tragična nesreča v Novem Sadu in prikrivanje vzrokov zanjo sta v hipu do obisti razkrila način delovanja sedanje oblasti, njene neodgovornosti, sprenevedanja, prikrivanja. Bila je več kot očitna podoba nedelovanja države in izvrsten dokaz, kakšne so in bodo žrtve njenih manipulativnih praks. Vučić je sprva podcenil študentski upor in spregledal dejansko ost protestov. Ozadje študentskih nemirov je široko. Akademska skupnost je bila vznemirjena zaradi zakona o izobraževanju. Srbsko javnost že nekaj let vznemirja gradnja velikanskega rudnika litija, projekt Jadar je poln ekoloških in socialnih tveganj. Ekonomski napredek srbskih elit povsod omejuje politično svobodo in siromaši večino srbskega prebivalstva.
Vučićev razvojni model je preprosta mešanica neoliberalne ekonomije in političnega nacionalizma. Stavi na brezbarvni politični flirt do vseh, ki mu ponudijo kapital za politično preživetje. Vse je naravnano na Vučićev politični cikel do leta 2028, program Skok v prihodnost – Srbija 2027 poganja projekt regionalne svetovne razstave Expo 2027. Opotekajoče se reforme za vstop v EU so povsem v ozadju. Ekonomska slika države je navidezno dobra, toda Srbija je na dnu evropske razvitosti, z nekonkurenčnim gospodarstvom in razpadajočo socialno državo. Vse je podrejeno politiki, institucije države so marionete v rokah Vučića, ki vsakodnevno javno komentira in odloča o vsem. Srbija je danes klavrna mešanica mafijskih oblasti in iluzij balkanskega ekonomskega tigra.
Sedanji študentski protesti niso podobni »obarvanim revolucijam«, političnim prevratom, ki smo jih že videvali v Ukrajini, Gruziji, Kirgizistanu … Gre za tri temeljne razlike. Srbsko protestno gibanje ni v rokah opozicijskih političnih sil, zato ga ne morejo izkoristiti za svoj politični marketing. V ozadju ni tuje podpore tajnih služb, zato ni nasilnih političnih provokacij. Vodenje protestov temelji na notranji demokraciji študentskih plenumov, zato je nepredvidljivo in neulovljivo. Vsebinsko so študentje obšli politično agendo države, njihove zahteve so navidezno ideološko apolitične, zahtevajo zgolj odgovornost krivcev za novosadsko tragedijo. Vztrajajo pri konkretnem primeru, da bi pokazali na perfidnost nedelovanja institucij in pravne države, kršenje konkretnih ustavnih pravic. Ne zanimajo jih velikosrbske politične zablode 90. let, kosovske letargije, populistična glorifikacija Srbije. To pa je popoln kontrapunkt avtokratske Vučićeve Srbije.
Vučićev odziv je razmeroma predvidljiv. Ne more na silo zatreti študentskega jedra odpora, lahko ponuja zgolj kompromisne rešitve, kot so politični odstopi podrejenih. Lažje bi pristal na nove manipulativne volitve kot na prehodno vlado, bližje mu je stara ikonografija mitingov njegove resnice kot ustavne možnosti delitve oblasti. Vučić dejansko prvič nima pravega odgovora, študentom je dal vse razen samega sebe. In to je zanj začetek političnega konca. Za zdaj največje razočaranje prihaja iz EU in ZDA, ki vseskozi podpirajo Vučića in dušijo srbsko demokracijo. Bruselj in Berlin sta ujeta v Vučićevo balkansko ruleto do Rusije in Kitajske, njun politični cinizem zdaj krojijo litij in vojaške dobave Ukrajini. Ignorirajo proteste in tiho navijajo za nove (ukradene) volitve. Komisarka Kos tu raje molči, kot govori, uradna Ljubljana pa tod razprodaja neuvrščenost. Janša kot Vučićev klon je strahopetno poniknil, Janković pa v svojem slogu pogumno zakoličil.
Študentski protesti so prerasli sami sebe, ne govore o reformi institucij in novih volitvah, o novi demokratični Srbiji in drugačnem razvoju države. To so ključne teme, ki zahtevajo politično artikulacijo, tudi nove nosilce oblasti. Kot pravi Nietzsche, univerze so lahko zgolj del samodestrukcije države, niso pa dovolj za konstituiranje nove nacionalne zgodovine. Drugače bo Srbija tudi po Vučiću končala v zanki večnega vračanja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.