Komentar / Reševanje EU

dr. Bogomir Kovač

21. 2. 2025  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Tradicionalna münchenska varnostna konferenca, 51. po vrsti, se je sredi februarja 2025 iz osrednje razsvetljenske teme o multipolarizaciji sodobnega sveta spremenila v evropsko nočno moro. Ideja multipolarnosti se je razbila ob polarizaciji stališč ZDA in EU do tri leta trajajoče ukrajinsko-ruske vojne. Trumpova administracija je na konferenco prišla s popotnico državniškega pogovora Trump-Putin in jasno agendo glede usode Ukrajine in EU. Ukrajina bo izgubila del ozemlja, lahko postane članica EU, ne pa Nata. Varnostna jamstva in obnova Ukrajine so evropski in ne ameriški problem.

Za nameček je ameriški podpredsednik J. D. Vance odčital lekcijo glede skupnih vrednot in se obregnil ob politično izključevanje skrajne desnice. Desetletja staro atlantsko zavezništvo med ZDA in EU se je postavilo na glavo. Toda razlogi niso od včeraj. Na eni stani imamo geopolitični razkroj Pax Americana, na drugi razvojno in institucionalno brezzobo EU. Neoliberalizem je trčil ob interesni zid globalizacije in financializacije, evra in dolarja, transatlantsko konkurenco visokih tehnologij. EU je tu postala za ZDA vedno manj zanesljiva in potrebna zaveznica, prej ekonomska nasprotnica in politični nebodigatreba. Spočeta je bila zaradi reševanja »nemškega vprašanja«, umira pa zaradi trka z »ameriškim problemom«.

Münchensko varnostno poročilo 2025 prinaša najprej spodbudno analizo o multipolarizaciji. Po drugi svetovni vojni smo najprej živeli v »bipolarnem svetu« hladne vojne med ZDA in SZ, kapitalizmom in socializmom, po letu 1990 pa v unipolarnem obdobju vseobsegajoče ameriške neoliberalne hegemonije. Multipolarnost sedanjega časa naj bi v konceptualni zmedi pomenila prenos moči na več svetovnih sil, zahteva restrukturiranje starega reda ali povsem novo mednarodno ureditev. Optimisti vidijo geostrateško zamenjavo po mirni poti, z bolj vključujočo ekonomsko rastjo in več politične odgovornosti v okviru nekakšne svetovne vlade in prenovljenih mednarodnih institucij (OZN, SB, MDS …). Pesimisti resetiranje sveta povezujejo z velikimi vojnami, torej stopnjevanjem oboroževanja, širjenja konfliktov in tretjo svetovno vojno. Münchenski varnostni indeks dokazuje, da so ljudje držav G-7, torej naš zahodni cvetober, manj optimistični od prebivalcev držav BRICS (brez Rusije). Ne vemo, kdo bodo odločujoči nosilci večpolarnega sveta, vemo pa, da bodo morali sodelovati. Brez tega preprosto me moremo rešiti civilizacijskih problemov 21. stoletja.

Sedanja globalna ureditev, ki temelji na stebrih tržne globalizacije, liberalne demokracije in vrednotah zaščite človekovih pravic in svoboščin, ni posledica družbene evolucije, temveč ameriškega političnega inženiringa po drugi svetovni vojni. Ameriška prevlada je temeljila na vojaški moči, dolarju kot svetovni valuti in atraktivnosti demokracije. ZDA postanejo po padcu evropskega komunizma in razpadu SZ edini pravi hegemon, ki obvladuje svet. Rusija je tedaj prešibka, Kitajska nerazvita, EU pa prezaposlena s svojo širitvijo. Toda reči so se obrnile. Kitajska je postala nevarna ekonomska konkurentka, Rusija s Putinom želi med vplivne velesile, prebudile so se tudi države »svetovnega juga«. V tej freski sveta je EU postala vedno manj relevantna za rehabilitacijo Pax Americana. Zato so že zdavnaj padli transatlantski trgovinski sporazumi (TPP) in investicijska partnerstva (TTiP), nastale pa so nove trgovinske in varnostne povezave v Aziji. Trumpizem presoja evropske zaveznike, kitajske nasprotnike in ruske sovražnike skozi nova očala interesov.

Išče nove ad hoc politične rešitve in sporazume, ki koristijo ZDA. Zato je politični mir Trumpov prodajni produkt, ekonomska prevlada pa nakupni adut.

Ukrajina je izvrsten primer tega trka. ZDA so bile v ozadju izzivanja Rusije, EU so zvabili v razvojno past, Nemčijo spravili na kolena. Ukrajina je postala žalostna figura geostrateških iger. ZDA ji niso pustile skleniti miru aprila 2022, skupaj z EU so jo zalagale z orožjem, kapitalom in obljubami. Ukrajinsko politično vodstvo je verjelo v zmago, popoln umik Rusije in financiranje obnove, tudi varnostna jamstva EU in Nata. Vse to je zdaj na smetišču zgodovine. O miru se pogajajo ZDA in Rusija; Ukrajina in EU in še kdo bodo zgolj pri njegovi sklenitvi. ZDA zahtevajo za dosedanjo pomoč poplačilo v rudnih bogastvih, EU prepuščajo varnostna jamstva in povojno pomoč. EU v teh okvirih nima pravega izhoda. Zunanja in varnostna politika zahtevata politično poenotenje in večjo centralizacijo odločanja, kar moti radikalno desnico. Večji izdatki za oborožitev in širitev, zlasti obnovo Ukrajine, ogrožajo socialno državo, kar vznemirja evropsko levico. Morebitne politično-ekonomske odveze Rusiji in povezovanje s Kitajsko, postavljanje po robu ZDA s povratnimi carinami, obdavčenjem financ in regulacijo tehnoloških korporacij ogrožajo njeno verodostojnost.

Za zdaj je edina politična agenda EU njena enotnost. Toda že zdaj se tega loteva neenotno in brezglavo. Obrambna, fiskalna in socialna unija niso mogoče brez politične, zanjo pa EU danes nima ne moči in ne sredstev. Pokopala je ne bo šibka konkurenčnost do ZDA ali Kitajske, temveč lastna politična irelevantnost, doma in na tujem. Miroljubna koeksistenca sveta in ne militarizacija Evrope, posebno Nemčije, je njena zapravljena priložnost.