Komentar / V pasti
Skleniti mir brez zmagovalcev in poražencev je umetnost politike, še naprej vojaško podpirati Ukrajino do končne zmage ali umika Rusije pa je cinična norost bedakov
Tretja obletnica začetka rusko-ukrajinske vojne konec februarja 2025 je za EU in njene politične voditelje postala nočna mora, polna nepredstavljivih preobratov. Dogajanje na Generalni skupščini ZN pove vse. Tam so EU in ZDA pripravile dve ločeni resoluciji. Prva je bila naklonjena Ukrajini z obsodbo ruske agresije, druga bolj Rusiji glede želenega miru. EU in ZDA so si stale nasproti tudi v Varnostnem svetu. ZDA so svojo podporo Ukrajini pogojevale z izkoriščanjem redkih rudnin, EU pa je v Kijevu potrdila brezpogojno pomoč do končne zmage in pravičnega miru. Vmes je Zelenski v parlamentu le s težavo dobil potrebno politično legitimnost. Tradicionalno zavezništvo EU in ZDA se očitno razkraja, na obzorju se izrisujejo nova razmerja velesil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Tretja obletnica začetka rusko-ukrajinske vojne konec februarja 2025 je za EU in njene politične voditelje postala nočna mora, polna nepredstavljivih preobratov. Dogajanje na Generalni skupščini ZN pove vse. Tam so EU in ZDA pripravile dve ločeni resoluciji. Prva je bila naklonjena Ukrajini z obsodbo ruske agresije, druga bolj Rusiji glede želenega miru. EU in ZDA so si stale nasproti tudi v Varnostnem svetu. ZDA so svojo podporo Ukrajini pogojevale z izkoriščanjem redkih rudnin, EU pa je v Kijevu potrdila brezpogojno pomoč do končne zmage in pravičnega miru. Vmes je Zelenski v parlamentu le s težavo dobil potrebno politično legitimnost. Tradicionalno zavezništvo EU in ZDA se očitno razkraja, na obzorju se izrisujejo nova razmerja velesil.
EU v tej igri izgublja, toda ne zaradi vojaške nemoči, temveč politične impotence. Selektivni umik ZDA iz EU zahteva vzpostavitev nove obrambne unije kot ogelni del torza politične unije. Toda EU kot ustavna konfederacija politično ni več mogoča, globalno konkurenčno bitko izgublja tudi EMU. Ukrajinski problem je za EU postal nerešljiva past. Na kocki je politično preživetje EU ali Ukrajine, obojega ekonomsko ni mogoče rešiti.
Volodomir Zelenski je ob prvi obletnici vojne leta 2023 ugotavljal, da je Ukrajina združila svet, zlasti EU, in okrepila Nato. Ukrajina je Evropa in obratno, so govorili v Bruslju. ZDA in EU so se hitro poenotile pri pomoči Ukrajini in obsodbi Rusije, skupnih sankcijah proti Moskvi in vsestranski pomoči Kijevu. Toda za četrtino držav »tretjega sveta«, dve tretjini svetovnega prebivalstva, je bila rusko-ukrajinska vojna zgolj spopad velikih sil, Zelenski in Putin si tod delita odgovornost. Skratka, zgodbo o nezaslišani ruski agresiji in kršitvi suverenosti Ukrajine so drugod razumeli kot reprizo ameriških vojn s podporo Nata in EU. Za nameček je nova Trumpova administracija s prevzetno brutalnostjo razblinila zahodno mimikrijo liberalne demokracije, od Paname do Grenlandije, Ukrajine in Gaze. Prizaneseno ni bilo niti starim zaveznicam, Kanadi in EU. Ukrajina, Gruzija in Balkan so tu le dolgo načrtovane žrtve na ameriški geostrateški šahovnici. S Trumpom so zgolj padle politične domine.
Trumpovo pompozno resetiranje sveta je nenavadna repriza Schwabove četrte industrijske revolucije, spočete leta 2016 v Davosu. Schwab je stavil na nove tehnologije, Trump ob prvem mandatu na stari carinski merkantilizem. Po logiki stoletnih politično ekonomskih ciklov se menjava dominantnih sil vedno začenja s kaosom in končuje z veliko vojno. Toda vojni trk jedrskih sil danes ni mogoč, zato pričakovano menjavo Pax Americane (ZDA) s Pax Sinico (Kitajsko) nadomešča logika resetiranja. Vračamo se na izhodiščno ničto točko in reinženiring sveta začenjamo znova. Pax Americana bi se pri tem rada izognila klavrni usodi Pax Britanice, svoje predhodnice. Čudežno formulo so Američani iznašli leta 1944 v Bretton Woodsu. Združuje usodnost vojne (Ukrajina), ameriško mirovno iniciativo (Trump), neposredne pritiske (EU) in dogovor velikih (ZDA, Rusija). Rehabilitacija Rusije tu ni naključje, žrtvovanja Ukrajine tudi ne, ekonomsko žongliranje s Kitajsko je del načrta, izrinjanje EU pa tudi. Sedanji politični kaos je logični temelj končne ekonomske rešitve.
Trump vidi ameriško prihodnost v delitvi interesnih sfer treh velesil: ZDA, Kitajske in Rusije. Trumpova transakcijska diplomacija računa na novo Jalto, želi postati arhitekt nove ureditve sveta. Sebe v biblijski podobi vidi kot odrešenika, ki razume, da so ZDA lahko velike samo v globalni Orwellovi živalski farmi in jeruzalemskem sobivanju bogov. Trump kot nekoč Nixon povsem pragmatično razume nevzdržnost ameriškega unilaterizma, zato pristaja na orkestrirano ravnotežje in dogovorjeni multilaterizem jedrnih velesil. G8 in G20, kakopak spet z Rusijo, se priklanjata novi GT3. Prednost te alternative je izogibanje svetovni vojni, slabost pa podrejanje ostalega sveta. Največjo ceno bo tu plačala EU.
EU je v resničnih težavah, hitro izgublja konkurenčnost, pa tudi politično identiteto, ni ne moralna ne vojaška velesila. Ni ji uspelo »evropeizirati« globalnega sveta s svojim projektom miroljubne koeksistence in socialne države, liberalne demokracije in zaščite človekovih pravic. EU je na Samuelsonovi transformacijski krivulji topove upravičeno zamenjala z maslom, Jalto je tod premagal duh Helsinkov. Toda ukrajinska kriza je vse obrnila na glavo. ZDA potrebujejo globalni Nato, zato načrtujejo delni umik iz EU. Osrednja varnostna zagotovila in obnovo Ukrajine prepuščajo Bruslju. Skleniti mir brez zmagovalcev in poražencev je umetnost politike, še naprej vojaško podpirati Ukrajino do končne zmage ali umika Rusije pa je cinična norost bedakov. In do sem je prispel evropski politični cvetober.
Obrambna unija in novi vojaški izdatki okoli štirih odstotkov BDP, 400 milijard EUR na leto, pomenijo dvakratnik letnega proračuna EU. To zahteva takojšnjo fiskalno revolucijo in hkrati redukcijo socialne države, vsaj prvih deset let. Multiplikacija vojaških investicij je nižja od javnih, zato z militarizacijo EU ne bo krepila niti rasti in ne želene konkurenčnosti. Obrambna unija zato ni odrešilno lepilo EU, prej vzvod njenega razpada. Mir besed mora preglasiti vojno dejanj.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.