Komentar / Otoček Slovenija?

Janko Lorenci

7. 3. 2025  |  Mladina 10  |  Kolumna

Trump mrcvari svojo državo in strahuje ves svet. Naša zbegana Unija ne ve, kaj bi; napada jo formalni zaveznik, v polovici članic pa so na oblasti ali blizu nje skrajna desnica, populisti in avtokrati. No, evropske demokracije ni že kar konec – španski socialisti kar dobro vozijo, v Avstriji in Nemčiji se ni zgodilo najhujše, Srbija demokratično vre … A povsod vlada negotovost in prihodnost je povsod odprta.

Tudi pri nas, v Sloveniji. Najhujše, kar se nam lahko zgodi od zunaj, bi bil razpad Unije, ta je ta čas v resni krizi. Tri naše sosede, v katerih so najmočnejše bolj ali manj skrajne, nacionalistične stranke, ujčkajo do nas ozemeljske skomine. V tem pogledu je naš edini zaveznik Hrvaška.

Dovolj pa je tudi domačih negotovosti in groženj. Največjo nevarnost prinašajo bližajoče se volitve, če bi na njih zmagal in nato sestavil vlado Janša. Tokrat bi bil, podobno kot Trump 2.0, še bolj rušilen, na roko bi mu šlo tudi, da se EU spreminja v manj demokratično tvorbo in izgublja avtoriteto.

V bistvu je čudno, da je Janša (obsojeni kriminalec, uničevalec dostojnega novinarstva, manipulant prve vrste, živa zloba …) politično še živ. SDS je naša skrajna desnica, ki je postala močna že lep čas pred večino evropskih sester. To je seveda slabo, dobro pa v toliko, da smo jo dodobra spoznali in postali odpornejši proti janšizmu. To velja za večino volilnega telesa, v glavnem pa tudi za levosredinsko politiko. Ta Janšo politično izobčuje, hkrati pa ga omogoča – pač zato, ker ni dovolj alternativna. Tako se že kakih 15 let vrtimo v začaranem krogu. Večino časa je na oblasti leva sredina – se pravi vedno novi obrazi – od časa do časa pa se nanjo povzpne Janša s sateliti.

Pola sta si v marsičem podobna, razlike in napetosti med njima pa vendarle tolikšne, da dialoga, kaj šele produktivnega sodelovanja med njima ni. Tako Slovenija ne premore niti minimalnega političnega konsenza o tem, kje smo, kaj so glavne težave, kam in kako naj bi se razvijali. Vsaka menjava na oblasti je zato pretres, ki mu med drugim sledi groba kadrovska cezura – nastavljanje naših na točke odločanja (v administraciji, državnih podjetjih, najrazličnejših ustanovah). Zato se kakovost političnega upravljanja države postopoma slabša.

Tako ni čudno, da nas prehitevajo nekatere vzhodne članice EU, ki so včasih zelo zaostajale. Skratka, Slovenija se predvsem zaradi stanja svoje politike – njene pretežno neoliberalne naravnanosti in medsebojne sprtosti – razvija globoko podoptimalno. Sprtost je bolje, da ostane, saj bi dozdevno vabljiva pot iz nje – velika koalicija – prinesla predvsem seštevek slabih plati obeh polov. Podobna sta si zlasti v veri v neoliberalne mantre (posvečenost nizkih davkov, privatizacije, visoke razslojenosti …). A tudi glede tega je leva sredina mehkejša in hkrati navznoter bolj pisana. Zlasti pa je bistveno bolj demokratična – vsekakor v nasprotju z Janšo sistematično ne širi sovraštva in ne ubija neodvisnosti medijev in pravosodja.

Vsi v politiki torej le niso enaki in naš »protipožarni zid« proti skrajni desnici še stoji. To je Sloveniji v čast. Vendar se tudi v tem mandatu nismo izvili iz omenjenega začaranega kroga. Z Golobom nismo doživeli čudežnega novega obraza, ki bi bil socialno, ekonomsko, demokratično tako jasna alternativa, da bi Janšo trajno marginaliziral. Če bo pri tem ostalo, Slovenija dolgo ne more ostati pretežno liberalen otoček sredi neliberalnih sosed.

Če bo po volitvah koalicijo sestavil Janša, bo še brutalnejši kot v zadnjem mandatu. Ker za zdaj na vidiku ni nobenega odrešilnega novega obraza, ostaja Golobova koalicija kljub vsem razočaranjem najboljša izbira. A kaže ji bolj slabo. Če bo hotela ostati na oblasti, bo morala v preostalem času ob pomoči tradicionalnega antijanšizma storiti več.

Prva in odločilna poteza je otipljiv, očiten pospešek že začetega reformiranja v zdravstvu, pri davkih, pokojninah in stanovanjih. Koalicija je stvari po dolgi otrplosti vrste prejšnjih vlad nekoliko že premaknila. Predvsem resneje jemlje pomen javnega in skupnega, hkrati pa ohranja osnovno demokracijo. To je veliko in oboje jo jasno loči od janšizma. Drugi imperativ: v teh trumpovskih časih je – podobno kot med osamosvajanjem – zunanja politika nenadoma spet enako pomembna kot notranja; in tu je za nas daleč prva prioriteta ohranitev EU.

Scela je koalicija boljša od svojega slabega slovesa. Zanj je v glavnem kriva sama. Niza diletantske politične napake in hkrati ne zna nazorno, za ljudstvo prepričljivo predstaviti tistega, kar je dosegla. Oboje velja tudi za premiera, inteligentnega, a preveč samozaverovanega in takega, da bi ob sebi nujno potreboval svetovalce za neprijetne resnice. Koalicijo vleče navzdol tudi butasto javno napenjanje mišic med partnerji.

Nemajhen delež krivde za morebitno Janševo vrnitev pa nosi tudi večina medijev, z nacionalno televizijo vred. Zmerno in skrajno politiko še naprej enačijo, kot da ne bi vedeli, da bo Janša 4.0 tudi njim urno zavil vrat.