Komentar / Oboroževalni stampedo

dr. Bogomir Kovač

7. 3. 2025  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Obrambni načrt ReArm Europe kot projekt ponovne oborožitve EU je čez noč postal osrednja politična zgodba. Zgodovinski čas se je po nastopu Trumpove administracije nenavadno zgostil, ZDA so zamrznile vojaško pomoč Ukrajini, EU pa še naprej neomajno podpira Kijev. Pot do miru EU in ZDA vidijo povsem drugače. Razhajanja z ZDA se s tem samo še poglabljajo, Nato dejansko razpada. Strateška vojaška avtonomija je nenadoma postala politična nuja, obrambna unija nov cement evropskega združevanja. Toda nova orožarska in vojna histerija je nevarnejša od dosedanjih politično-ekonomskih zablod. Nov rokohitrski program oboroževanja je poln zvenečih zaobljub in vnovične bitke odstotkov. Za njim pa tičijo brezglava strategija, operativna praznina in beda financiranja. Politično je oboroževalni stampedo kontrapunkt dosedanjemu poslanstvu in razvoju EU, ekonomsko je skrajno problematičen, geostrateško zgrešen. Vodi prej v dramatičen razpad kot težavno preživetje EU. In to je usodna zanka spoznanj tudi za Slovenijo.

Očitno so v Bruslju ameriško rusko mirovno okno doživeli kot neposredno varnostno grožnjo. ZDA se iz zaveznika vse bolj spreminjajo v nasprotnika, obrambna avtonomija EU zato postaja nujnost, hitra militarizacija edina možna alternativa. Kratkoročno želijo voditelji članic EU s tem podpreti Ukrajino v boju z Rusijo in za pravičen mir, dolgoročno prevzema EU odgovornost za svojo lastno varnost, tudi mimo ZDA. Okvirni načrt evropske komisije je eklektičen. Komisija prevzema pobudo in usmeritve, članice EU pa realizacijo. V igri številk države članice lahko povečajo svoje obrambne izdatke za 1,5 odstotka, v povprečju do 3,5 odstotka BDP brez posebnih fiskalnih omejitev. To pomeni 650 milijard, 150 jih dodaja komisija iz svojih virov, skupno 800 milijard na leto. EU bi v obdobju štirih let postala primerljiva vojaška velesila z ZDA, neprimerno močnejša od Kitajske in Rusije skupaj. EU trenutno zbere 326 milijard na leto, za popolno vojaško avtonomijo brez ZDA bi potrebovali celo pet odstotkov BDP, slabo desetino tega bi namenjala Ukrajini. Težava pa je dvojna. EU ni jedrska velesila in nima pravih virov financiranja.

Najpriročnejši je fiskalni ukrep zvišanja davkov ali znižanja porabe. Toda prvo nasprotuje želeni konkurenčnosti, drugo je pogubno za gospodarsko rast. Naslednja možnost je zadolževanje članic zunaj novih fiskalnih pravil. Toda to ne odpravlja finančnih tveganj v morebitnih krizah, zlasti za manjše države. Tretja možnost sta centralno financiranje in zadolževanje v okviru EU, kar pomeni projekt avtonomne vojske EU. Toda to zahteva dejansko politično unijo. Četrta možnost je javno-zasebno financiranje s posebnim mehanizmom spodbujanja evropskih razvojnih bank in zasebnih vlagateljev. Toda to vodi v monopolistične korporativne strukture vojaškega biznisa. Bistveno vprašanje izdatkov za vojsko ni niti koliko in kdaj, temveč zakaj in kako.

V vojni histeriji sedanje geostrateške militarizacije zgornjih meja vojaških izdatkov ni, potrebovali bi jih že danes in ne jutri. Toda kdo je dejanski sovražnik EU, če so tudi vojne 21. stoletja še vedno ozemeljska osvajanja in pobijanje civilistov? Ali bo Rusija po morebitni zmagi v Ukrajini napadla tudi članice EU, nas morda danes celo bolj ogrožajo ZDA z napovedmi carin, umikom iz Nata, zasedbo Grenlandije, ali pa nas po svilni cesti zmeljejo Kitajci? Nobenega realnega scenarija nam ne ponudijo, zgolj sejanje strahu in vsiljevanje ad hoc rešitev. Dejansko je notranja militarizacija članic EU najnevarnejša politična alternativa, zlasti v obdobju njene ekonomske stagnacije in politične fragmentacije, vzpona fašistoidnega populizma in fatalne izpraznjenosti liberalne demokracije. Na koncu EU ne bo ogrozil zunanji sovražnik, temveč notranja nasprotja militantnih članic, zmedenih politikov in frustriranih generalov. EU dejansko drsi v lastno mišelovko pogubnih (svetovnih) vojn.

EU je doslej varnost doživljala kot javno dobrino in se zapletla v igro prostega jezdeca. Pobirala je dividende miru in se izogibala odgovornosti za njegovo poplačilo. Povsem napačno je ocenila ukrajinsko-ruski spor, zapravila in zamudila je vse mirovne pobude. Zato se še vedno oklepa vojne in tone v lastno militarizacijo. Edina rešitev je, da EU obrambno unijo veže na utrditev ustavne politične konfederacije, z legitimno vlado v Bruslju, skupno vojsko, zunanjo in varnostno politiko. Če Trumpova administracija prostaško razbija obstoječe institucije in zveze, bi morala EU postati nosilec sprememb nove mednarodne ureditve, bolj miroljubnega, enakopravnega in trajnostnega sveta. Zato potrebuje manj efektivne vojske in več pametne diplomacije. Svet čaka na novi Bretton Woods, prenovo OZN in VS, enakovredno vključenost razvijajočih se držav … EU kot mediator novega sveta.

Slovenija tukaj nima veliko izbire, njen interes je varnostni in razvojni dežnik EU. V evropski vojni vihri bi postala lahek plen močnejših sosednjih držav in nobena lastna vojska tu ni odrešitev. Dejansko je obrambno obsojena na »zastonjkarsko« evropsko držo, ko več dobi, kot lahko da. Zato so edina alternativa skromna vojaška poraba, dvojna raba investicij in ljudi, ozka gorniška vojaška specializacija, splošna civilna obramba … Vrzel očitno zapira uporabna preteklost stare neuvrščenosti.