Komentar / Kakšen, čigav mir?

Janko Lorenci

14. 3. 2025  |  Mladina 11  |  Kolumna

Pesimistični pogled na prihodnost Ukrajine pravi, da bo opustošena in na koncu zapuščena od vseh. Optimistični napoveduje, da se bo kot država obdržala, izgubila zdaj okupirana ozemlja, a postala kandidatka za članico EU, ne pa tudi Nata. Skratka, prihodnost nesrečne dežele ostaja neznanka.

Nekatere stvari pa so jasnejše. Prvič, brez zahodne pomoči bi se Ukrajina v nekaj mesecih najverjetneje zlomila. Drugič, Trump se zdi trdno odločen za kupčijo s Putinom. Varnostnih zagotovil Ukrajini enako kot Biden ne bo dal. Tretjič, Zahod se lomi, Nato izgublja smisel, razmerje med Ameriko in Unijo še ni bilo tako napeto.

Trumpova Amerika pritiska na EU s carinami, se s podporo skrajni desnici nezaslišano vmešava v njene notranje zadeve in jo nasploh ima za motnjo. V Evropi je tudi v visoki politiki slišati prva obotavljiva priznanja, da se nekdanja zaveznica spreminja v nasprotnico, od katere se je treba osamosvojiti. Odkritemu sporu se EU izogiba, ker se je tradicionalne servilnosti težko znebiti, ker bi ji to kratkoročno škodilo in ker Ameriko glede Ukrajine potrebuje. Tako s Trumpom malo koketira, mu nežno grozi s povračilnimi ukrepi, svojo novo neodvisnost pa vidi v pospešenem oboroževanju.

Zdaj prav tolče v oči, kako grdo ga je EU lomila s ponižnim capljanjem za Ameriko. Ko je šlo Putinu vojaško še slabo, Trump pa mu še ni pomagal, bi njena mirovna pobuda veliko laže kot danes prinesla konec vojne. A prepozno ni niti zdaj.

EU vehementno trdi, da Ukrajine ne bo pustila na cedilu. To pomeni, da ji bo morala morda sama, brez Amerike, zagotavljati vso vojaško in gospodarsko pomoč. Nekaj časa bo to zmogla, res dolgo pa ne. Torej je živo zainteresirana za mir. Zakaj torej ne naredi nečesa, kar se ji prav vsiljuje? Zakaj – morda skupaj z Anglijo in še kom – naposled ne sproži resne, dobro pretehtane mirovne pobude? Če bi ji uspelo, bi bil to silovit, daljnosežen preboj, če ji ne bi, ne bi izgubila ničesar.

Mir bi koristil vsem. V korist Amerike bi ustavil padanje Rusije v kitajski objem. Ukrajini lahko Unija obljubi pridružitev in krepko pomoč pri obnovi, hkrati jo lahko s svojim vplivom pripravi do koncesij Putinu, brez katerih, žal, ne bo šlo. Vojna pa je velikansko breme tudi za Rusijo. EU ji lahko obljubi odpravo sankcij, ji zagrozi z zaplembo zamrznjenega premoženja, reče, da Ukrajina ne bo članica Nata. Lahko ji – evropski sosedi, s katero bo nekako treba živeti – v obojestransko korist obljubi mirno sobivanje in gospodarsko sodelovanje.

Rusija bi imela od njega več kot od trenutno zanjo ugodnega, a skrajno negotovega zavezništva s Trumpom.

Pomembno je tudi to, da bi se Unija z mirovnim predlogom rešila iz moreče defenzive pred nenehnimi Trumpovimi naskoki. Hkrati bi še naprej pomagala Ukrajini. Ne zato, da bi se vojna nadaljevala, ampak da bi Rusija in Ukrajina sklenili mir. In da ne bi prišlo do kupčije zgolj med Trumpom in Putinom.

Nobena vojna se ne konča idealno in lepo je slišati, da je vsak mir boljši kot vojna. Toda zgolj trump-putinski mir bi bil zlovešč. Ukrajino bi pohabil, prinesel bi imperialno delitev vplivnih sfer, negotovost vseh manjših držav v fevdih treh ali petih velesil, ki pa bi tekmovale med seboj. Demokracija bi umirala, o vsem bi odločali zgolj moč in sila. V takem distopičnem svetu bi tvorba, kakršna je EU zdaj, neizbežno razpadla, saj že sedanjost dokazuje, da je za velike globalne igralce motnja.

Zato je skrajni čas, da se EU vzpostavi kot avtonomna celota, s tem pa hkrati kot globalna sila. K temu spada tudi prizadevanje za sprejemljiv konec vojne. Takšnega konca ne bo, če bosta Unija in Ukrajina sicer zraven na mirovnih pogajanjih, a bosta samo kimali Trumpu in Putinu. To bi lahko preprečil resen mirovni predlog EU.

Predloga za zdaj ni, je pa pospešeno, histerično oboroževanje članic. Če je to pogoj za osamosvojitev od Amerike in za to, da se napravi vtis na Rusijo, je deloma sprejemljivo. Res učinkovito in razumno pa bi bilo, če bi Unija dobila skupno obrambno politiko. Mrzlično, pretirano, Trumpu pokorno oboroževanje posamičnih članic, kar se dogaja zdaj, bo Unijo prej razdrlo kot okrepilo, saj bodo topovi pobrali preveč masla in tako pomagali skrajni desnici, praviloma nacionalistični in naklonjeni Putinu. Predvsem pa je strah pred Rusijo silovito prenapihnjen in sfabriciran. Nekaj zgovornih podatkov: Rusija daje za orožje 140 milijard dolarjev na leto, Unija 313, Rusija ima 143 milijonov prebivalcev, EU 450, ruski BDP znaša približno dva bilijona dolarjev, Unijin pa osemkrat več.

Zdaj ne gre samo za Ukrajino. Na kocki je prihodnost Zahoda, Unije, povojne mednarodne ureditve – vse to v času akutne podnebne krize. EU zdaj v marsičem odloča, kakšna bo prihodnost sveta in nje same. Za vse najslabši razplet bi bil tak: Unija se do zob oboroži, se tako v prid skrajne desnice oslabi, Ukrajine ne reši, ostane pa notranje razdeljena in podložna Ameriki.

Tak razplet bi potrdil, da jo vodijo pritlikavci. Kako drugače se vede Kanada!