Komentar / Zakon luknje

N'toko

14. 3. 2025  |  Mladina 11  |  Žive meje

Ameriški pregovor pravi: Ko se znajdeš v luknji, najprej nehaj kopati. Temu pravijo »prvi zakon luknje«. Drugi zakon luknje se glasi: »Ko si nehal kopati, si še vedno v luknji.« Predsednik Trump se je v zadnjih tednih ozrl po zunanjepolitičnih debaklih svojega predhodnika Bidna in očitno spoznal, da mora nehati kopati … To ne pomeni, da ni več v luknji, še manj pa, da ponuja kakšno sprejemljivo rešitev – le upošteval je svoje poslovne instinkte in umaknil podporo neperspektivni vojni v Ukrajini. Nasprotno pa velja za voditelje evropskih držav.

Soočeni z gospodarskim in razvojnim zatonom, izgubljeno vojno in skorajšnjo kapitulacijo pred silami skrajne desnice, so Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Keir Starmer in Friedrich Merz po ameriškem umiku v en glas zavpili: »Poprimimo za lopate, nismo še skopali dovolj globoko!« Tako smo se znašli v oboroževalni histeriji – EU bi se namreč po novem rada vojaško okrepila za spopad z Rusijo. Napoved militarizacije se nam prodaja kot nekakšna »streznitev« in »dozorevanje« Evrope, ki se mora rešiti pokroviteljstva ZDA. Ravnanje vodstva EU je seveda daleč od treznosti ali zrelosti – gre za obupane poteze političnega razreda, ki je popolnoma zavozil položaj in bo na volitvah pogorel, kožo pa si rešuje tako, da nas vleče v izredne vojaške razmere. Ali je trezno in zrelo, da se odpravijo temelji evropske povojne ureditve in edino jamstvo za mir – torej demilitarizacija Nemčije – ter se Evropa požene v eskalacijo z Rusijo? Ali je trezno in zrelo, da se Francija in Anglija, ki se ju nekdanje kolonije še danes poskušajo rešiti, ponovno vržeta v oboroževalno tekmo? Ali kdo verjame, da bodo panični politiki na čelu imperialnih držav povečali našo varnost? Pokažite mi, prosim, mirovniške dosežke teh voditeljev. Edino jamstvo za mir je, da se tem manijakom odvzame vsakršno orožje.

Nadalje: ali je znak treznosti, da želi EU nadaljevati vojno, ki so jo ZDA razglasile za izgubljeno? Da jo želi nadaljevati iz bistveno slabšega položaja, brez kakršnegakoli obeta za boljši izid? In ali je trezno in zrelo, da nas v Natu izsiljujejo z grožnjami o skorajšnji ruski invaziji (»Če ne mislite vlagati več kot dva odstotka v oboroževanje, se začnite učiti ruščine …«), potem ko Putinu kljub enormnim človeškim žrtvam v treh letih ni uspelo osvojiti več kot nekaj ukrajinskih občin? Ali kdo verjame evropskim zavezam za ukrajinsko varnost? Ali kdo verjame v evropsko zavezanost človekovim pravicam po genocidu v Gazi? Ne, Evropa ne bo s svojim orožjem nikomur prinesla miru – prej se bo zgodilo, da ga bodo imperialne tekmice znotraj EU začele uporabljati tudi druga proti drugi. Še enkrat: edino jamstvo za mir je, da se tem manijakom odvzame vsakršno orožje.

Ko poslušamo pridige voditeljev o obnovi domače vojaške industrije in vseh pozitivnih učinkih tega, si moramo razjasniti, kaj pravzaprav pomeni militarizem. To ni zgolj premik nekaj proračunskih postavk iz ene excelove razpredelnice v drugo, ampak pomeni reorganizacijo vsega družbenega življenja skladno z vojaškimi cilji vladajočih razredov. Kaj mislite, da se zgodi, ko se tisoči mladih namesto v javnozdravstvene ali izobraževalne poklice potiskajo v vojaške uniforme? Ali to res nima nobenega vpliva na razvoj naše družbe? Kaj se zgodi, ko se sredstva za znanost, okolje in kulturo preusmerijo v razvoj orožarske industrije? Ali ne bo to vplivalo na razvojno pot vsega gospodarstva? In ali liberalci na oblasti ne morejo predvideti, da bo na vojaških investicijah temelječa razvojna paradigma (»obrambna vlaganja lahko prinesejo tudi vojaške bolnišnice in mostove!«) samodejno pomenila prenos politične moči na desno … da dejansko kopiramo ruski in ukrajinski ekonomski model?

A tudi če pustimo ob strani abstraktne političnoekonomske napovedi, si velja zapomniti vsaj to: navsezadnje militarizacija pomeni tudi mobilizacijo. Vse to orožje mora nekdo nositi – zato že leta politiki vseh barv navijajo za ponovno uvedbo naborništva. Vedo, da Ukrajincem danes ne manjka nabojev – manjka jim živih teles, ki bi bila še sposobna pritiskati na sprožilec. Liberalci oboroževalno dirko predstavljajo kot nevtralni proces, zgolj še eno vejo tehnološke industrije. Desničarji se o tem vsaj odkriteje pogovarjajo: vodja poljske opozicije Jaroslaw Kaczyński je prejšnji teden lepo ubesedil, da »se bomo morali vrniti k viteškemu etosu in dejstvu, da morajo moški biti tudi vojaki – torej da se bodo pripravljeni izpostaviti tudi smrti«. Seveda nobeden od evropskih voditeljev ne bi dovolil svojim otrokom na fronto – »viteštvo« je namenjeno delavskemu razredu, ki naj umira, da bodo Starmer, Macron in Ursula von der Leyen še nekaj let sedeli na svojih stolčkih.

Veliko priložnosti je bilo, da evropski vladajoči razred neha poglabljati luknjo, v katero nas je spravil. Čas za to je bil leta 2012, ko je ta razred z varčevalnimi ukrepi pahnil jedrne države Evrope v desetletne razvojne zaostanke, obrobne pa v revščino. Čas je bil leta 2014, ko je podprl ameriško stopnjevanje konflikta v Ukrajini ter po nareku Pentagona sabotiral gospodarske odnose z Rusijo in Kitajsko. Čas je bil leta 2022, ko bi še lahko z diplomacijo preprečili rusko agresijo, celo leta 2024, ko je bilo jasno, da vojna bistveno bolj slabi gospodarstva članic EU kot pa rusko gospodarstvo. A naši voditelji, ki danes pridigajo o zrelosti, so pokazali, da ne bodo nikoli nehali kopati, pa naj stane, kar hoče. In da bodo kopali še globlje, če jim ne bomo vzeli lopat.