Komentar / Ko obrazi prihodnosti obmolknejo

Vlado Miheljak

28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Dva leva

»Govorila bova o ozemlju. Govorila bova o elektrarnah.«
— Trump je še pred pogovorom s Putinom nakazal načrt epiloga ukrajinske vojne in pravične delitve vojnega plena (STA, 17. 3. 2025)

»Evropske države v povprečju brez težav porabijo do četrtine svojega nacionalnega dohodka za pokojnine, zdravstvene in socialne sisteme, mi pa potrebujemo le majhen del tega denarja, da bi bila obramba veliko močnejša. … Zato računam na vas, da boste poskrbeli, da bomo vsi vlagali več v obrambo. To je naložba v našo varnost ter varnost naših otrok in vnukov. … Če pa tega ne storite, se udeležite tečajev ruskega jezika ali pojdite na Novo Zelandijo ali pa se zdaj odločite, da boste porabili več.«
— Generalni sekretar Nata Rutte predlaga selitev varčnih Evropejcev v daljno deželo; Srebrenice, pod varnostnim ščitom Nizozemske, pa ni omenil kot možnost. (vir: https://www.nato.int/cps/en/natohq/opinions_232125.htm)

»Delala bom podnevi in ponoči, da bom Ukrajini omogočila odprtje in zaprtje pristopnih pogajanj.«
— Nezdravo nočno delo pri komisarki Marti Kos že pušča posledice (Delo, 1. 12. 2024)

Saj se spomnite, ko se je na mirovni poziv skupine javnih osebnosti ( junija 2022), med drugim tudi bivših predsednikov Kučana in Türka, s protipeticijo odzvala skupina »nazorsko mešanih podpisnikov«? Ti so še bolj kategorično kot v istem času britanski jastreb Boris Johnson, ki je zavrnil tako imenovano istanbulsko mirovno pobudo, podprli oboroževanje Ukrajine in »vojaško rešitev ukrajinske vojne«. Po srhljivem epilogu triletne krvave vojne z velikimi izgubami ozemlja, uničenjem državne infrastrukture in predvsem izgubo na tisoče življenj, je zdaj na mizi precej manj, kot je bilo v Istanbulu. Podpisniki, ki so agitirali za vojno, pa so se pritajili. Ne pišejo novih protestnih pozivov in peticij, s katerimi bi obsodili plenilsko naravo Trumpove Amerike in sprenevedavo držo združene Evrope. Tudi Ukrajine ne pozivajo, naj kategorično zavrne Pax Trumpiana ...

To protipeticijo si bomo zapomnili predvsem po dveh stvareh. Najprej po nenavadni združbi podpisnikov, ki nakazuje nekakšno novo podobo nove Slovenije v novi Evropi (če si sposodimo termin iz retoričnega arzenala dr. Goebbelsa). Ob težkokategornih liberalnih demokratih (na čelu z Golobičem, Gantarjem, Jakičem, Kopačem ...) so sopodpisani taki, ki glorificirajo Trumpa, se navdušujejo nad trdorokimi režimi in politiki »višegrajske Evrope« ter novimi zahodnoevropskimi desničarji, častijo slovenskega malega Putina, nekaj jih je v času zadnjega Janševega režima čisto konkretno mesarilo po nacionalki in javnih medijih, mnogi eksplicitno ugovarjajo razsodbi ustavnega sodišča o izenačitvi pravic ne glede na spolno usmerjenost ... Res vrhunski koktajl! A še bolj bo ostal v spominu odziv Marte Kos na obe peticiji. V času predsedniške kampanje, slej ko prej tudi zaradi užaljenosti, ker je Kučan podprl kandidatko Pirc Musar, je podpisnike prvega pisma označila za »obraz hladne vojne«, v nasprotju z »obrazom prihodnosti« podpisnikov protipeticije, ki so podpirali vojaško rešitev. No, danes je »vojaška rešitev« na bogato obloženi savdski mizi. In zmagovalci si delijo, kar je po treh letih ostalo. Ukrajina je plen, evropski visoki predstavniki pa butlerji.

Prejšnja sestava evropske komisije je dajala občutek, da nižje ne more iti, zdaj se je pokazalo, da zgodovinskega dna ni. Velika trojica evropske zunanje politike Ursula von der Leyen, Kaja Kallas in Marta Kos poosebljajo evropsko sramoto, ponižanje in zablode od Ukrajine do Gaze. Zadnji je fiasko ob srečanju Marte Kos (in Ursule von der Leyen) s srbskim samodržcem Vučićem. Marta Kos je še enkrat pokazala, da so njena nevednost, upogljivost in vodljivost vizum za visoki položaj, ki ga je v komisiji zasedla. Prešpricala je pač civilnodružbeno in splošno politično socializacijo. Nikjer in nikoli je ni bilo zraven. Zato nima o zahtevnem in občutljivem resorju, ki ga zaseda, najmanjšega pojma. Bo kar držalo, kot so zapisali v protestnem pismu Mirovni inštitut, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU in Kulturni center Danila Kiša, da njene izjave in stališča »zvenijo kot prazno besedičenje umetne inteligence«. Tako Ukrajincem obljublja, če še veljajo pristopni kriteriji, nemogoče. Vučića ima za konstruktivnega sogovornika. Odsotno zmožnost strateške analize nadomešča s splošnim in praznim leporečenjem.

Ampak, da ne bo nesporazuma: ta zapis ni poskus osebne diskreditacije. Nasprotno, to je poskus alibizacije zdrsov in neumnosti, ki jih naša komisarka serijsko proizvaja. Kako naj nekdo, ki o pridružitvenih kandidatkah in procesih komaj kaj ve, hkrati ve, kaj je prav? In kako naj ve, kaj je narobe, če ne ve, kaj je prav?

Škoda. Slovenija bi lahko dala komisarsko, komisarja, ki bi s filigransko natančnostjo in subtilnostjo reševal zapleteni balkanski pristopni klobčič. Priložnost je zamujena. Zato bi v teh dneh upravičeno pričakovali najmanj opravičilo »naše« komisarke za širitev, predsednice komisije von der Leyen in celotne komisije slovenski, evropski, predvsem pa srbski javnosti. No, tega filma ne boste videli.