Komentar/ Inovativna podjetja

N'toko

28. 3. 2025  |  Mladina 13  |  Žive meje

Verjetno je bila kriva plesen. Tiste temno sive lise v kotih in nad okenskimi zavesami, na katere so se vztrajno usmerjale kamere Tednika RTV SLO. Ogabna cvetoča trohnoba se je razlezla po medijskih objavah, dokler ob pogledu na sobe, v katerih so bili nastanjeni filipinski delavci podjetja Arriva, nismo mogli več ostati ravnodušni. Nekdo je moral odgovarjati za tisti hlad, ki se zažre v kosti, ko človek spi v vlažnem prostoru – podjetje, posredniška agencija, ministrstvo za delo, policija, Tanja Fajon, celo poslanci stranke NSi … vsi so se morali zvrstiti pred kamerami in obsoditi glive na stenah. Tako se enostavno ne sme ravnati z ljudmi. In tako smo znova doživeli enega tistih redkih trenutkov, ko so tuji delavci v Sloveniji deležni javne naklonjenosti.

Recimo, da je to dober začetek. Ljudje v Sloveniji ne sprejemamo ponižujočega ravnanja s tujimi delavci, nekako je skregano z našo samopodobo prijaznih gostiteljev, tista vlaga in trohnoba preveč sekata v ikonografijo sončne strani Alp. Smo pa kljub temu obupno slabi v odpravljanju ponižujočega ravnanja – tako slabi, da nam kljub neštetim zgodbam o sadističnih zlorabah v tridesetih letih ni uspelo vzpostaviti univerzalnih delovnih standardov, ki bi varovali domače in tuje delavce. Predstavniki gospodarstva pravijo, da se pač vedno najde nekaj slabih delodajalcev, ki ne znajo ravnati s svojimi »človeškimi viri«, ampak večina jih je vendarle dobrih in jih je treba pustiti v miru poslovati. Na sindikalni strani nekateri menijo, da tujci samodejno privlačijo zlorabe in da sploh ne bi bilo potrebe po delovni sili iz drugih držav, če bi pravično plačevali Slovence. Težava obeh razlag pa je v tem, da zlorabe tujcev spreminjata v naravni pojav, ki se mu ni mogoče izogniti.

Priseljevanje je v Sloveniji res strukturna nujnost – deloma zaradi demo- grafske matematike (vsako leto se več ljudi upokoji, kot jih vstopi na trg dela), deloma zaradi razvoja gospodarstva (ekonomska ekspanzija prinaša tudi potrebo po novih delavcih). Kakorkoli obrnemo sliko, je v državi trenutno več prostih delovnih mest, kot je iskalcev zaposlitve, in ta trend se bo vsaj v javnem sektorju nadaljeval ne glede na gospodarsko sliko. Vprašanje pa je, ali so strukturna nujnost tudi izkoriščanje, poniževanje, neplačevanje in izčrpavanje priseljencev. Nam je usojeno, da bomo imeli zaradi priseljevanja trajen podrazred ljudi, s katerimi bodo šefi ravnali kot z govedom? Kaj je na slovenskem gospodarstvu takšnega, da sili vsako novo generacijo gastarbajterjev med plesnive zidove?

Odgovor lahko najdemo prav na primeru podjetja Arriva, ki se je ta teden znašlo na sramotilnem stebru. Zgodovina avtobusnega prevozništva iz obdobja tranzicije bo znana delavcem iz marsikatere panoge: najprej je bila privatizacija javnega servisa, nato podajanje podjetja iz rok v roke več lastnikov, na koncu pa odkup, ki ga je izpeljal ameriški sklad zasebnega kapitala. Javna storitev je bila zreducirana na eno samo funkcijo: ustvarjanje dobičkov za delničarje na drugem koncu sveta. Lokalno avtobusno podjetje pri tem nima veliko izbire – ukine lahko manj profitabilne proge, varčuje pri vzdrževanju busov, podraži vozovnice … in ko so vsa druga sredstva izčrpana, ostaja samo še izžemanje delavcev. Število zaposlenih ostaja minimalno, šihti pa se temu primerno raztegnejo. Vpeljejo se pogodbeni delavci s statusom s. p., ki si sami plačujejo prispevke. In najamejo se kadrovske agencije, da priskrbijo delavce iz tujine, ki so za svoje vizume vezani na podjetje in so zato primorani pretrpeti vse te »optimizacije«.

Zgodovina Arrive je pravzaprav zgodovina porazov delavstva med tranzicijo in tujci so le dediči naših neuspelih poskusov, da bi ustavili privatizacijo in fleksibilizacijo. Zlorabe so v takšnih okoliščinah res neizogibne. Ni stvar v tem, da si šefi iz sadističnih vzgibov želijo ravnati z ljudmi kot s sužnji (čeprav tudi takšnih ne manjka), ampak je razčlovečenje delavcev edini način, da takšna podjetja še naprej ustvarjajo dobičke. V političnih krogih radi govorijo o »inovativni državi« in »razvojno naravnanem podjetništvu«, dejansko pa velik del slovenske ekonomije, kakršna je nastala po osamosvojitvi, sestavljajo firme, ki ne ustvarjajo nobene dodane vrednosti. Ponudniki podizvajalskih storitev ali tovarne polizdelkov za izvoz pač ne razvijajo novih produktov ali tehnoloških inovacij … Njihov poslovni model je preprost: »Naši delavci lahko naredijo ceneje kot konkurenca!« Tako smo v Sloveniji deležni inovacijskih prebojev predvsem na področju izkoriščanja. Za vsako Krko, ki mora dejansko vlagati v kadre, je deset Arriv, ki so ujete v tekmovanju proti dnu.

Ne moremo pa reči, da naši izkoriščevalci niso inovativni – boj za poslovno preživetje jih sili, da so vedno korak pred delovnimi inšpekcijami in policijo. Ko pri njih potrkajo inšpektorji, jim pokažejo fiktivne pogodbe o zaposlitvi. Ko dobijo prepoved zaposlovanja, odprejo nova podjetja. Ko se delavci začnejo pritoževati, jim vročijo odpovedi iz poslovnih razlogov. Ko jim kolektivne pogodbe preprečujejo hitro odpuščanje delavcev, jih najamejo prek posredniških agencij. Zdaj bodo verjetno izumili kak sprej za hitro prekrivanje plesni v prenočiščih. Omrežje podizvajalcev, agentov in fikserjev, ki skrbijo za izigravanje delavske zakonodaje, je resnično inovativen del slovenske ekonomije in država več kot očitno ne bo zajezila njegovega razraščanja. Meje mu bomo morali postaviti delavci sami – tako kot so to skupaj s sindikatom in novinarji storili pogumni filipinski šoferji.